Page 159 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 159
rezultati raziskave 159
ja pokazala še, da tudi tisti muzeji, ki nimajo kustosov pedagogov, nudi-
jo vrsto vzgojno-izobraževalnih programov za šole in druge ciljne skupi-
ne; okoli 96 odstotkov vseh muzejev navaja, da ponuja vzgojno-izobraže-
valne programe (prav tam: 11). Iz tega je mogoče sklepati, da v muzejih
za pedagoško dejavnost skrbijo tudi kustosi, ki naj bi sicer imeli drugač-
ne zadolžitve (prav tam: 41). Da je temu tako, so ob neki drugi priložno-
sti potrdili tudi kustosi sami (Cerar, 2007). Sploh je z ozirom na delovna
mesta evalvacija pokazala na pomanjkljivo skrb za obiskovalce. Problem
sicer ne bi smelo biti število delovnih mest, saj slovenski muzeji, tako na-
cionalni kot regionalni, po številu vseh zaposlenih dosegajo in v povpre-
čju celo presegajo minimalni indeks, ki ga imajo mednarodno primerlji-
vi, obiskovalcem prijazni muzeji (Goebl idr., 2010, 1. del: 44). Učinkovi-
tost muzejev torej z ozirom na obstoječe število zaposlenih ni vprašljiva.
Vprašanje, ki se tu zastavlja, pravzaprav je, kakšne so naloge, organizira-
nost in usposobljenost posameznih muzejskih služb.
To vprašanje je nedvomno povezano s pomanjkanjem (lastne) teo-
rije muzejske pedagogike, na kar je bilo pri nas že opozorjeno (Tavčar,
2009: 34–35). Velika Britanija in Italija, ki sta uvedli in profesionalizira-
li pedagoško dejavnost v približno istem času kot Slovenija – ta jo je na
prelomu petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja –, sta danes na tem po-
dročju v prednosti. Muzejsko pedagogiko znanstveno preučujejo in pou-
čujejo v okviru univerz in raziskovalnih centrov. Novo in drugačno poj-
movanje razmerja med muzeji in obiskovalci je namreč terjalo spremem-
be v delu z obiskovalci, s tem pa odprlo vprašanje ne samo konkretnih
delovnih nalog (med njimi interpretiranja), temveč tudi usposobljenosti
muzejskih delavcev zanje (Hooper-Greenhill, 1994: 171). Pri tem je tre-
ba ponovno izpostaviti, da se pojem »muzejska pedagogika« za razliko
od šolskega polja ne nanaša samo na delo z otroki, ampak tudi z odrasli-
mi – torej na vso vzgojno-izobraževalne dejavnost v muzeju (Desvalées
in Mairesse, 2010: 32). Ta raziskava je z institucionalnega vidika odprla
vsaj dvoje vprašanj (drugo, bolj specifično, se nanaša na prvo, bolj splo-
šno): zakaj obravnavani umetnostni muzej ni bolj dostopen, če naj bi za-
gotavljal dostopnost, in zakaj muzej v svoje delovanje ni vključil javno-
sti, če naj bi vključeval javnost. Na temelju zbranih podatkov je mogoče
odgovoriti, da je v tem muzeju razstava predvsem sredstvo umetnostne
produkcije, ne pa umetnostne konzumacije. Podrobnosti razmerja med
enim in drugim v slovenskem konceptu varstva kulturne dediščine pa bi
bilo potrebno preučiti z novo raziskavo.
ja pokazala še, da tudi tisti muzeji, ki nimajo kustosov pedagogov, nudi-
jo vrsto vzgojno-izobraževalnih programov za šole in druge ciljne skupi-
ne; okoli 96 odstotkov vseh muzejev navaja, da ponuja vzgojno-izobraže-
valne programe (prav tam: 11). Iz tega je mogoče sklepati, da v muzejih
za pedagoško dejavnost skrbijo tudi kustosi, ki naj bi sicer imeli drugač-
ne zadolžitve (prav tam: 41). Da je temu tako, so ob neki drugi priložno-
sti potrdili tudi kustosi sami (Cerar, 2007). Sploh je z ozirom na delovna
mesta evalvacija pokazala na pomanjkljivo skrb za obiskovalce. Problem
sicer ne bi smelo biti število delovnih mest, saj slovenski muzeji, tako na-
cionalni kot regionalni, po številu vseh zaposlenih dosegajo in v povpre-
čju celo presegajo minimalni indeks, ki ga imajo mednarodno primerlji-
vi, obiskovalcem prijazni muzeji (Goebl idr., 2010, 1. del: 44). Učinkovi-
tost muzejev torej z ozirom na obstoječe število zaposlenih ni vprašljiva.
Vprašanje, ki se tu zastavlja, pravzaprav je, kakšne so naloge, organizira-
nost in usposobljenost posameznih muzejskih služb.
To vprašanje je nedvomno povezano s pomanjkanjem (lastne) teo-
rije muzejske pedagogike, na kar je bilo pri nas že opozorjeno (Tavčar,
2009: 34–35). Velika Britanija in Italija, ki sta uvedli in profesionalizira-
li pedagoško dejavnost v približno istem času kot Slovenija – ta jo je na
prelomu petdesetih in šestdesetih let 20. stoletja –, sta danes na tem po-
dročju v prednosti. Muzejsko pedagogiko znanstveno preučujejo in pou-
čujejo v okviru univerz in raziskovalnih centrov. Novo in drugačno poj-
movanje razmerja med muzeji in obiskovalci je namreč terjalo spremem-
be v delu z obiskovalci, s tem pa odprlo vprašanje ne samo konkretnih
delovnih nalog (med njimi interpretiranja), temveč tudi usposobljenosti
muzejskih delavcev zanje (Hooper-Greenhill, 1994: 171). Pri tem je tre-
ba ponovno izpostaviti, da se pojem »muzejska pedagogika« za razliko
od šolskega polja ne nanaša samo na delo z otroki, ampak tudi z odrasli-
mi – torej na vso vzgojno-izobraževalne dejavnost v muzeju (Desvalées
in Mairesse, 2010: 32). Ta raziskava je z institucionalnega vidika odprla
vsaj dvoje vprašanj (drugo, bolj specifično, se nanaša na prvo, bolj splo-
šno): zakaj obravnavani umetnostni muzej ni bolj dostopen, če naj bi za-
gotavljal dostopnost, in zakaj muzej v svoje delovanje ni vključil javno-
sti, če naj bi vključeval javnost. Na temelju zbranih podatkov je mogoče
odgovoriti, da je v tem muzeju razstava predvsem sredstvo umetnostne
produkcije, ne pa umetnostne konzumacije. Podrobnosti razmerja med
enim in drugim v slovenskem konceptu varstva kulturne dediščine pa bi
bilo potrebno preučiti z novo raziskavo.
