Page 158 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 158
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
turne dediščine – da muzej ni zgolj varuh, ampak je tudi in predvsem
komunikator, vemo, kot že rečeno, predvsem iz angleške literature (npr.
Hooper-Greenhill, 1999a, 2004; Kaplan, 1995), torej gre v kulturni poli-
tiki za približevanje k točno določenemu, že znanemu pojmovanju mu-
zeja. Ker pa so vsebinska izhodišča, na katerih sta oblikovani področji
»likovna umetnost« in »kulturna dediščina«, praktično enaka od pro-
grama do programa, z zelo podobnimi ali celo enakimi izrazi pa so opi-
sani tudi cilji in ukrepi, se vsiljuje sklep, da se v Sloveniji na področju kul-
ture, ko gre za muzejsko dejavnost, ohranja nekakšen status quo. Dejstvo,
da se v aktualnem nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2014–
2017 strokovne in širše javnosti ne ločuje več, temveč je govor o »obisko-
valcih« nasploh, te ugotovitve bistveno ne spremeni.
Muzej sicer izkazuje določeno skrb za interpretacijo in posledično
za obiskovalca, a bi ta po podatkih pričujoče raziskave morala biti dru-
gačna, če bi ustanova želela zagotavljati dostopnost vsem – se pravi stro-
kovni in širši javnosti. Tu je raziskava pokazala na nekakšno neskladnost
med politiko in dejansko prakso. Zastavlja se vprašanje, kako se v muzej-
ski praksi pojmuje in udejanja dostopnost in interpretacijo – kako inter-
pretativna gradiva nastajajo in kako ustanova sploh razume vlogo inter-
pretacije. Če to delajo kustosi, umetnostni zgodovinarji (tisti umetno-
stni zgodovinarji, ki ne poznajo realnega obiskovalca), se zastavlja vpra-
šanje o njihovem poznavanju vzgojnih, komunikacijskih in še kakšnih
teorij, ki jih to delo nujno zahteva. Whitehead (2012) na primerih izbra-
nih evropskih in ameriških muzejev precej nazorno pokaže, da gre za re-
sno timsko delo, zagotavljanje dostopnosti z interpretacijo pa se začne
že z razmislekom o izboru umetnin (spet smo pri problemu konstituci-
je znanja oziroma védenja). Vsi procesi v muzeju torej vodijo k interpre-
taciji, ki je v tem pogledu končni cilj muzeja, torej je timsko delo nujno.
Raziskav o tem, kakšna je organiziranost dela v slovenskih muzejih,
ni. Prva sistematična evalvacija slovenskih muzejev, ki je zajela 47 javno
financiranih regionalnih in nacionalnih muzejev, je med drugim prine-
sla nekaj podatkov o muzejskopedagoški službi, katere poslanstvo je delo
z obiskovalci – tako z otroki kot odraslimi (Goebl idr., 2010, 1. del). Iz
pridobljenih podatkov je mogoče priti do nekaterih za to raziskavo re-
levantnih sklepov. Evalvacija je najprej pokazala na nizko število zapo-
slenih v pedagoški dejavnosti, se pravi na delovnem mestu kustos peda-
gog: 14 od 35 regionalnih muzejev (40 odstotkov) in 5 od 12 nacional-
nih muzejev (42 odstotkov) nima nobenega zaposlenega, ki bi bil zadol-
žen izključno za pedagoško dejavnost (prav tam: 41). Vendar je evalvaci-
turne dediščine – da muzej ni zgolj varuh, ampak je tudi in predvsem
komunikator, vemo, kot že rečeno, predvsem iz angleške literature (npr.
Hooper-Greenhill, 1999a, 2004; Kaplan, 1995), torej gre v kulturni poli-
tiki za približevanje k točno določenemu, že znanemu pojmovanju mu-
zeja. Ker pa so vsebinska izhodišča, na katerih sta oblikovani področji
»likovna umetnost« in »kulturna dediščina«, praktično enaka od pro-
grama do programa, z zelo podobnimi ali celo enakimi izrazi pa so opi-
sani tudi cilji in ukrepi, se vsiljuje sklep, da se v Sloveniji na področju kul-
ture, ko gre za muzejsko dejavnost, ohranja nekakšen status quo. Dejstvo,
da se v aktualnem nacionalnem programu za kulturo za obdobje 2014–
2017 strokovne in širše javnosti ne ločuje več, temveč je govor o »obisko-
valcih« nasploh, te ugotovitve bistveno ne spremeni.
Muzej sicer izkazuje določeno skrb za interpretacijo in posledično
za obiskovalca, a bi ta po podatkih pričujoče raziskave morala biti dru-
gačna, če bi ustanova želela zagotavljati dostopnost vsem – se pravi stro-
kovni in širši javnosti. Tu je raziskava pokazala na nekakšno neskladnost
med politiko in dejansko prakso. Zastavlja se vprašanje, kako se v muzej-
ski praksi pojmuje in udejanja dostopnost in interpretacijo – kako inter-
pretativna gradiva nastajajo in kako ustanova sploh razume vlogo inter-
pretacije. Če to delajo kustosi, umetnostni zgodovinarji (tisti umetno-
stni zgodovinarji, ki ne poznajo realnega obiskovalca), se zastavlja vpra-
šanje o njihovem poznavanju vzgojnih, komunikacijskih in še kakšnih
teorij, ki jih to delo nujno zahteva. Whitehead (2012) na primerih izbra-
nih evropskih in ameriških muzejev precej nazorno pokaže, da gre za re-
sno timsko delo, zagotavljanje dostopnosti z interpretacijo pa se začne
že z razmislekom o izboru umetnin (spet smo pri problemu konstituci-
je znanja oziroma védenja). Vsi procesi v muzeju torej vodijo k interpre-
taciji, ki je v tem pogledu končni cilj muzeja, torej je timsko delo nujno.
Raziskav o tem, kakšna je organiziranost dela v slovenskih muzejih,
ni. Prva sistematična evalvacija slovenskih muzejev, ki je zajela 47 javno
financiranih regionalnih in nacionalnih muzejev, je med drugim prine-
sla nekaj podatkov o muzejskopedagoški službi, katere poslanstvo je delo
z obiskovalci – tako z otroki kot odraslimi (Goebl idr., 2010, 1. del). Iz
pridobljenih podatkov je mogoče priti do nekaterih za to raziskavo re-
levantnih sklepov. Evalvacija je najprej pokazala na nizko število zapo-
slenih v pedagoški dejavnosti, se pravi na delovnem mestu kustos peda-
gog: 14 od 35 regionalnih muzejev (40 odstotkov) in 5 od 12 nacional-
nih muzejev (42 odstotkov) nima nobenega zaposlenega, ki bi bil zadol-
žen izključno za pedagoško dejavnost (prav tam: 41). Vendar je evalvaci-
