Page 13 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 13
uvod 13
Muzealci morajo znati tudi delati z obiskovalci. To zahteva pozna-
vanje vzgojno-izobraževalnih teorij in metod pedagoškega dela v muze-
jih. »Dokler so muzeje v študijske in raziskovalne namene obiskovali le
poznavalci in izobražena elita, ki so jih po muzeju vodili tam zaposle-
ni znanstveniki, muzejska pedagogika ni bila potrebna. Potrebna je bila
metodologija raziskovalnega dela in ne metodika pedagoškega dela.«
(Prav tam: 33.) Danes je muzej javna ustanova in mora biti dostopen. Da
bi muzealci omogočili nabiranje vzgojno-izobraževalnih izkušenj različ-
nim obiskovalcem, preučujejo njihove potrebe, pričakovanja, hotenja in
izkušnje v muzejih. Umetnostni muzeji so bili v primerjavi s prirodo-
slovnimi in tehničnimi muzeji deležni manj tovrstnih študij in raziskav,
kar je, kot že rečeno, najverjetneje posledica zagovora avtonomnosti li-
kovne umetnosti. Po dveh, treh desetletjih ciljno in metodološko raz-
ličnih raziskav v umetnostnih muzejih – v slovenskih muzejih oziroma
galerijah pa doslej tovrstnih raziskav sploh ni bilo – raziskovalci ugota-
vljajo, da je treba več študij nameniti poglobljenemu preučevanju stvar-
nih izkušenj muzejskih obiskovalcev, pri tem pa posebno pozornost na-
meniti umetnostno manj izobraženim obiskovalcem, ki imajo drugačno
zmožnost vživljanja v likovne umetnine kot likovno izobraženi (prim.
Luke in Adams, 2007). Kako torej v umetnostne muzeje pritegniti tiste,
ki predstavljajo največji delež prebivalstva (t.i. splošno javnost), in jim s
celostno umetniško izkušnjo omogočiti ne samo osebnostno rast, tem-
več tudi odgovorno bivanjsko izkušnjo, je pomemben premislek v mu-
zejski pedagogiki, ki se ga je treba lotevati celostno in poglobljeno (prim.
Hooper-Greenhill, 2007b).
Študije muzejskih obiskovalcev, ki jih povzema Falk (2009: 48–56),
so prinesle spoznanje, da ljudje prvenstveno obiskujemo muzeje zato, da
se učimo – da z novimi in drugačnimi kakor tudi s preverjenimi spozna-
nji, ki jih v muzeju pridobimo, bolje razumemo sebe in svet, v katerem
živimo, da se spreminjamo. Ameriška avtorja (Falk in Dierking, 2000)
opredeljujeta obiskovanje muzejev – podobno kot gledanje televizije,
branje, pogovarjanje s prijatelji, gledanje gledališke predstave in brska-
nje po medmrežju – kot tisto prostočasno dejavnost, s katero se učimo
po lastni izbiri, torej se sami odločamo, kdaj, kje in kaj se bomo (na)uči-
li. Whiteheadu (2012: xiii–xiv) se zdijo pri tem najbolj odločilni osebni
dejavniki, kot so človekova izobrazba oziroma kulturni kapital, čas, ki ga
ima človek na voljo, ali je v muzeju sam ali še s kom in podobno. Poleg
dejavnikov, odvisnih od osebnosti (vpliv znanja in kulturne skupnosti
obiskovalca na njegovo učno izkušnjo v muzeju), raziskovalci poudarjajo
Muzealci morajo znati tudi delati z obiskovalci. To zahteva pozna-
vanje vzgojno-izobraževalnih teorij in metod pedagoškega dela v muze-
jih. »Dokler so muzeje v študijske in raziskovalne namene obiskovali le
poznavalci in izobražena elita, ki so jih po muzeju vodili tam zaposle-
ni znanstveniki, muzejska pedagogika ni bila potrebna. Potrebna je bila
metodologija raziskovalnega dela in ne metodika pedagoškega dela.«
(Prav tam: 33.) Danes je muzej javna ustanova in mora biti dostopen. Da
bi muzealci omogočili nabiranje vzgojno-izobraževalnih izkušenj različ-
nim obiskovalcem, preučujejo njihove potrebe, pričakovanja, hotenja in
izkušnje v muzejih. Umetnostni muzeji so bili v primerjavi s prirodo-
slovnimi in tehničnimi muzeji deležni manj tovrstnih študij in raziskav,
kar je, kot že rečeno, najverjetneje posledica zagovora avtonomnosti li-
kovne umetnosti. Po dveh, treh desetletjih ciljno in metodološko raz-
ličnih raziskav v umetnostnih muzejih – v slovenskih muzejih oziroma
galerijah pa doslej tovrstnih raziskav sploh ni bilo – raziskovalci ugota-
vljajo, da je treba več študij nameniti poglobljenemu preučevanju stvar-
nih izkušenj muzejskih obiskovalcev, pri tem pa posebno pozornost na-
meniti umetnostno manj izobraženim obiskovalcem, ki imajo drugačno
zmožnost vživljanja v likovne umetnine kot likovno izobraženi (prim.
Luke in Adams, 2007). Kako torej v umetnostne muzeje pritegniti tiste,
ki predstavljajo največji delež prebivalstva (t.i. splošno javnost), in jim s
celostno umetniško izkušnjo omogočiti ne samo osebnostno rast, tem-
več tudi odgovorno bivanjsko izkušnjo, je pomemben premislek v mu-
zejski pedagogiki, ki se ga je treba lotevati celostno in poglobljeno (prim.
Hooper-Greenhill, 2007b).
Študije muzejskih obiskovalcev, ki jih povzema Falk (2009: 48–56),
so prinesle spoznanje, da ljudje prvenstveno obiskujemo muzeje zato, da
se učimo – da z novimi in drugačnimi kakor tudi s preverjenimi spozna-
nji, ki jih v muzeju pridobimo, bolje razumemo sebe in svet, v katerem
živimo, da se spreminjamo. Ameriška avtorja (Falk in Dierking, 2000)
opredeljujeta obiskovanje muzejev – podobno kot gledanje televizije,
branje, pogovarjanje s prijatelji, gledanje gledališke predstave in brska-
nje po medmrežju – kot tisto prostočasno dejavnost, s katero se učimo
po lastni izbiri, torej se sami odločamo, kdaj, kje in kaj se bomo (na)uči-
li. Whiteheadu (2012: xiii–xiv) se zdijo pri tem najbolj odločilni osebni
dejavniki, kot so človekova izobrazba oziroma kulturni kapital, čas, ki ga
ima človek na voljo, ali je v muzeju sam ali še s kom in podobno. Poleg
dejavnikov, odvisnih od osebnosti (vpliv znanja in kulturne skupnosti
obiskovalca na njegovo učno izkušnjo v muzeju), raziskovalci poudarjajo
