Page 12 - Rajka Bračun Sova, Umetnina – ljubezen na prvi pogled? Pedagoški pomen interpretacije. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2016. Digitalna knjižnica, Dissertationes 28
P. 12
rajka bračun sova ■ umetnina – ljubezen na prvi pogled?
sedilnih, slikovnih, prostorskih in drugih pristopov k kontekstualizaci-
ji umetniškega dela in jo v muzeju prepoznamo v obliki stenskih napi-
sov, tiskanih vodnikov, posnetih sporočil, specifičnega prostorskega za-
poredja eksponatov, vodenih ogledov in podobnega. S podatki o avtor-
stvu, dataciji, likovni tehniki, vsebini in provenienci umetniškega dela,
pripovedjo o umetnikovem življenju in njegovi poti k uspehu, zgodbo o
tem, kako so umetniki prispevali k izoblikovanju umetnostnih gibanj
in podobno, muzej oziroma kustos obiskovalcu daje okvir za razumeva-
nje razstavljenih umetniških del, zato interpretacijo opredeljujemo kot
specifično muzejsko poučevalno metodo. Kot pravi angleški umetnostni
zgodovinar in muzeolog Whitehead: muzejska interpretacija je »didak-
tični projekt« (2012: xii).
Umetnostni muzeji so zaradi ideologije modernistične estetike, na-
tančneje estetike visokega modernizma – ta predpostavlja »spontan«
obiskovalčev odziv, nekakšno »pristno« umetniško izkušnjo – dolgo
zanikali pomen muzejske interpretacije. Kot bo pokazala ta raziskava,
je ta ideologija v slovenskem prostoru vsaj delno še vedno prisotna. Pre-
mik v razumevanju didaktične vloge interpretacije se je zgodil v zadnjem
poldrugem desetletju in je razviden ravno v povezavi s konceptom izku-
šnje: če govori Serota (2000) o »izkušnji ali interpretaciji«, govorita de-
set let pozneje Burnhamova in Kai-Kee (2011) že o »interpretaciji kot iz-
kušnji«. Interpretacija torej ni več nekaj, kar bi obiskovalčevo izkušnjo
omejevalo, temveč nekaj, kar jo omogoča.
Dejstvo, da so obiskovalci za razumevanje likovnih umetnin različ-
no »kompetentni«, kot se je prvi izrazil francoski sociolog vzgoje in kul-
ture Bourdieu (Bourdieu in Darbel, 1969/1991), umetnostne muzeje za-
vezuje k pretresanju možnosti za uvajanje bolj didaktičnih pristopov k
interpretiranju muzejskih predmetov. To morda še posebej velja za slo-
venske muzeje, za katere je domača stroka pred desetletjem ugotavljala:
»Ob razstavah v Sloveniji pa se včasih pojavlja očitek, da muzealci de-
lujejo kot dobri strokovnjaki na področju svoje temeljne znanstvene di-
scipline in kot slabi praktiki na področju muzeologije. /.../ Uspešne so
le tiste razstave, pri katerih umetnostni zgodovinarji muzealci zmore-
jo v dognanja svoje stroke vpeti tudi spoznanja muzeologije.« (Horvat,
2004: 167.) Tudi ta raziskava bo pokazala, da je za vrednotenje, razume-
vanje in uveljavljanje umetnostne dediščine, povedano drugače, za raz-
vijanje vzgojno-izobraževalne vloge muzejev z zbirkami umetnin – to pa
je »središčna funkcija« sodobnega javnega muzeja (Tavčar, 2009: 111) –
poznavanje umetnosti nujen, ne pa zadosten pogoj.
sedilnih, slikovnih, prostorskih in drugih pristopov k kontekstualizaci-
ji umetniškega dela in jo v muzeju prepoznamo v obliki stenskih napi-
sov, tiskanih vodnikov, posnetih sporočil, specifičnega prostorskega za-
poredja eksponatov, vodenih ogledov in podobnega. S podatki o avtor-
stvu, dataciji, likovni tehniki, vsebini in provenienci umetniškega dela,
pripovedjo o umetnikovem življenju in njegovi poti k uspehu, zgodbo o
tem, kako so umetniki prispevali k izoblikovanju umetnostnih gibanj
in podobno, muzej oziroma kustos obiskovalcu daje okvir za razumeva-
nje razstavljenih umetniških del, zato interpretacijo opredeljujemo kot
specifično muzejsko poučevalno metodo. Kot pravi angleški umetnostni
zgodovinar in muzeolog Whitehead: muzejska interpretacija je »didak-
tični projekt« (2012: xii).
Umetnostni muzeji so zaradi ideologije modernistične estetike, na-
tančneje estetike visokega modernizma – ta predpostavlja »spontan«
obiskovalčev odziv, nekakšno »pristno« umetniško izkušnjo – dolgo
zanikali pomen muzejske interpretacije. Kot bo pokazala ta raziskava,
je ta ideologija v slovenskem prostoru vsaj delno še vedno prisotna. Pre-
mik v razumevanju didaktične vloge interpretacije se je zgodil v zadnjem
poldrugem desetletju in je razviden ravno v povezavi s konceptom izku-
šnje: če govori Serota (2000) o »izkušnji ali interpretaciji«, govorita de-
set let pozneje Burnhamova in Kai-Kee (2011) že o »interpretaciji kot iz-
kušnji«. Interpretacija torej ni več nekaj, kar bi obiskovalčevo izkušnjo
omejevalo, temveč nekaj, kar jo omogoča.
Dejstvo, da so obiskovalci za razumevanje likovnih umetnin različ-
no »kompetentni«, kot se je prvi izrazil francoski sociolog vzgoje in kul-
ture Bourdieu (Bourdieu in Darbel, 1969/1991), umetnostne muzeje za-
vezuje k pretresanju možnosti za uvajanje bolj didaktičnih pristopov k
interpretiranju muzejskih predmetov. To morda še posebej velja za slo-
venske muzeje, za katere je domača stroka pred desetletjem ugotavljala:
»Ob razstavah v Sloveniji pa se včasih pojavlja očitek, da muzealci de-
lujejo kot dobri strokovnjaki na področju svoje temeljne znanstvene di-
scipline in kot slabi praktiki na področju muzeologije. /.../ Uspešne so
le tiste razstave, pri katerih umetnostni zgodovinarji muzealci zmore-
jo v dognanja svoje stroke vpeti tudi spoznanja muzeologije.« (Horvat,
2004: 167.) Tudi ta raziskava bo pokazala, da je za vrednotenje, razume-
vanje in uveljavljanje umetnostne dediščine, povedano drugače, za raz-
vijanje vzgojno-izobraževalne vloge muzejev z zbirkami umetnin – to pa
je »središčna funkcija« sodobnega javnega muzeja (Tavčar, 2009: 111) –
poznavanje umetnosti nujen, ne pa zadosten pogoj.
