Page 436 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 436
uredniško poročilo
tudi napačno transkribiranih (na primer: … ich bin meines potens, pravilno meines pitens) pa tudi
izpuščenih besed ali besednih zvez (npr. v pismu št. 10 na str. 53, Rajhman). Člen das – to in veznik daß –
da, sta v originalih oziroma prepisih večinoma pisana z okroglim s (lahko gre tudi za napačno prečitan
grafem ß, ki se v nemški pisavi zaradi podobnosti lahko zamenja z grafemom s) na koncu besed, razen v
primerih, ko se uporablja ostri ß. Zaradi ločevanja pomena besed das (to) in daß (da) je tukaj dosledno,
čeprav v izvirnikih ni tako, za da – daß uporabljen znak ß. Sicer pa so besedila v nemški transkripciji
stilsko in z vsemi napakami zapisana tako, kot jih je zapisal Trubar sam, ali so bila prepisana in ohranjena.
Omeniti je treba posebnost, da so samostalniki, ki se v nemščini danes pišejo z veliko začetnico, pisani z
malo začetnico razen osebnih imen in imen krajev. Ta posebnost se pojavlja delno v izvirnikih, delno pa
je posledica poenostavitve transkripcije. Oglati oklepaji, na primer d[omino] so postavljeni tam, kjer je
nedvomno pričakovati določeno besedo in je v izvirniku napisana kot kratica, ali pa je ni. Okrogli oklepaj
je postavljen tam, kjer ga je postavil že pisec izvirnika.
Transkripcije dodatkov od 1 do 12 so povzete po Elze, Briefe, od 13 do 15 pa po Fanika Krajnc-Vrečko,
Trubarjevo zaslišanje pred ljubljanskim škofom Seebachom, v: Ojnikov zbornik, Maribor 2002, str. 215–
220.
Prevodi pisem so v osnovi povzeti po Rajhmanu, ki je v opombah na strani 325 zapisal: »Prevod je v
nasprotju z nekaterimi pomisleki ‘dobeseden’, to pomeni, da se je prevajalec skušal ‘ujeti’ na original in
prenesti čimbolj zvesto izvirno Trubarjevo misel. Seveda se to ni vedno posrečilo toliko, da ne bi bilo
mogoče nekoliko drugače, odmaknjeno od samega besedila, jasneje poudariti avtorjevo misel. Nedvomno
pa je botroval pri slovenskih prevodih, kolikor niso bili že delo in last M. Rupla, čeprav le v rokopisu. M.
Rupel je zasnoval takšno izdajo Trubarjevih pisem s takšno prevajalsko tehniko, kot je pred nami.«
Prav v tem pa se pisma, ki so sedaj pred nami, namreč v ‘ne dobesednem’ prevodu razlikujejo od
dosedanjih izdaj prevodov Trubarjevih pisem. Takšna zasnova prevoda je bila sprejeta iz preprostega
razloga, ker sta se oba jezika, tako nemški kot slovenski, v teku več kot 400 let razvila tako v dikciji kot
pojmovanju. Obstoječi prevodi so bili zato le posodobljeni (spremenjena je nekako četrtina besedila).
Pri tem smo se držali načela, da stil in misel ostaneta čim bolj zvesta izvirniku in avtorju pisem. Samo
besedilo je s tem lažje razumljivo, saj je to, kot je omenil že Rajhman, zaradi dolgih stavkov postalo včasih
nepregledno, brez pravega nadaljevanja in zaključne misli.
Opombe, ki so tukaj zaradi lažje in hitrejše preglednosti na dnu strani (pri Rajhmanu posebej kot končne
opombe), so razen nekaj dodatnih opomb v glavnem povzete po Rajhmanu, in nismo čutili potrebe, da jih
postavljamo in navajamo na novo.
Trubarjevim pismom iz Rajhmanove redakcije je urednik dodal 2 pismi kralja Maksimilijana, 2 pismi
vojvode Krištofa in 1 listino v latinskem jeziku, ki obravnavajo prepoved in ponovno odobritev tiskanja
436
tudi napačno transkribiranih (na primer: … ich bin meines potens, pravilno meines pitens) pa tudi
izpuščenih besed ali besednih zvez (npr. v pismu št. 10 na str. 53, Rajhman). Člen das – to in veznik daß –
da, sta v originalih oziroma prepisih večinoma pisana z okroglim s (lahko gre tudi za napačno prečitan
grafem ß, ki se v nemški pisavi zaradi podobnosti lahko zamenja z grafemom s) na koncu besed, razen v
primerih, ko se uporablja ostri ß. Zaradi ločevanja pomena besed das (to) in daß (da) je tukaj dosledno,
čeprav v izvirnikih ni tako, za da – daß uporabljen znak ß. Sicer pa so besedila v nemški transkripciji
stilsko in z vsemi napakami zapisana tako, kot jih je zapisal Trubar sam, ali so bila prepisana in ohranjena.
Omeniti je treba posebnost, da so samostalniki, ki se v nemščini danes pišejo z veliko začetnico, pisani z
malo začetnico razen osebnih imen in imen krajev. Ta posebnost se pojavlja delno v izvirnikih, delno pa
je posledica poenostavitve transkripcije. Oglati oklepaji, na primer d[omino] so postavljeni tam, kjer je
nedvomno pričakovati določeno besedo in je v izvirniku napisana kot kratica, ali pa je ni. Okrogli oklepaj
je postavljen tam, kjer ga je postavil že pisec izvirnika.
Transkripcije dodatkov od 1 do 12 so povzete po Elze, Briefe, od 13 do 15 pa po Fanika Krajnc-Vrečko,
Trubarjevo zaslišanje pred ljubljanskim škofom Seebachom, v: Ojnikov zbornik, Maribor 2002, str. 215–
220.
Prevodi pisem so v osnovi povzeti po Rajhmanu, ki je v opombah na strani 325 zapisal: »Prevod je v
nasprotju z nekaterimi pomisleki ‘dobeseden’, to pomeni, da se je prevajalec skušal ‘ujeti’ na original in
prenesti čimbolj zvesto izvirno Trubarjevo misel. Seveda se to ni vedno posrečilo toliko, da ne bi bilo
mogoče nekoliko drugače, odmaknjeno od samega besedila, jasneje poudariti avtorjevo misel. Nedvomno
pa je botroval pri slovenskih prevodih, kolikor niso bili že delo in last M. Rupla, čeprav le v rokopisu. M.
Rupel je zasnoval takšno izdajo Trubarjevih pisem s takšno prevajalsko tehniko, kot je pred nami.«
Prav v tem pa se pisma, ki so sedaj pred nami, namreč v ‘ne dobesednem’ prevodu razlikujejo od
dosedanjih izdaj prevodov Trubarjevih pisem. Takšna zasnova prevoda je bila sprejeta iz preprostega
razloga, ker sta se oba jezika, tako nemški kot slovenski, v teku več kot 400 let razvila tako v dikciji kot
pojmovanju. Obstoječi prevodi so bili zato le posodobljeni (spremenjena je nekako četrtina besedila).
Pri tem smo se držali načela, da stil in misel ostaneta čim bolj zvesta izvirniku in avtorju pisem. Samo
besedilo je s tem lažje razumljivo, saj je to, kot je omenil že Rajhman, zaradi dolgih stavkov postalo včasih
nepregledno, brez pravega nadaljevanja in zaključne misli.
Opombe, ki so tukaj zaradi lažje in hitrejše preglednosti na dnu strani (pri Rajhmanu posebej kot končne
opombe), so razen nekaj dodatnih opomb v glavnem povzete po Rajhmanu, in nismo čutili potrebe, da jih
postavljamo in navajamo na novo.
Trubarjevim pismom iz Rajhmanove redakcije je urednik dodal 2 pismi kralja Maksimilijana, 2 pismi
vojvode Krištofa in 1 listino v latinskem jeziku, ki obravnavajo prepoved in ponovno odobritev tiskanja
436
