Page 435 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 435
uredniško poročilo
Uredniško poročilo
Najnovejša, digitalna izdaja pisem Primoža Trubarja v okviru Zbranih del Primoža Trubarja in v založbi
Pedagoškega inštituta je dopolnitev vseh doslej znanih in natisnjenih izdaj pisem slovenskega reformatorja
in avtorja prve slovenske knjige. Prvi je pisma Primoža Trubarja, posebno iz uraškega obdobja,
deloma v celoti deloma pa v izvlečkih objavil Ivan Kostrenčić v Urkundliche Beiträge zur Geschichte der
protestantischen Literatur der Südslaven, Wien 1874 (18 pisem iz obdobja 1559 do 1565). Za njim je do
tedaj znana Trubarjeva pisma (56 pisem in 5 drugih dokumentov) izdal Theodor Elze v Primus Trubers
Briefe, mit den dazu gehörigen Schriftstücken – gedruckt für den Literarischen Verein in Stuttgart, Tübingen
1897. Ta izdaja, čeprav ne vseh do sedaj znanih Trubarjevih pisem, z obsežno korespondenco drugih
akterjev, ki so usodno vplivali na protestantizem na Slovenskem in takratna dogajanja okrog slovenskega
in hrvaškega tiska, ter obsežnimi komentarji, je najobširnejša izdaja Trubarjeve korespondence v nemškem
jeziku.
Po Theodorju Elzeju je bilo odkritih še nekaj Trubarjevih pisem, večino teh je odkril Mirko Rupel, literarni
zgodovinar in jezikoslovec ter uveljavljeni raziskovalec slovenske reformacije. Želel je izdati Trubarjeva
pisma v izvirniku in prevodu, na novo je transkribiral vsa pisma in jih 23 ter dva računa tudi prevedel v
slovenski jezik, vendar mu je smrt preprečila dokončanje te zamisli. Prevzel jo je Branko Berčič, ki je uredil
seznam Trubarjevih pisem, vendar zaradi obilice drugega dela in bolezni ni uspel uresničiti zamisli in
pripraviti zbirke za tisk.
Tokratna izdaja pisem Primoža Trubarja sloni na izdaji, ki jo je po naročilu Slovenske akademije znanosti
in umetnosti ob 400-letnici smrti Primoža Trubarja uredil in pripravil za tisk Jože Rajhman. Odkril je
tudi 2 novi Trubarjevi pismi. Pisma so izšla v založbi Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštituta
za slovensko literaturo in literarne vede, ZRC SAZU, v zbirki Korespondence pomembnih Slovencev,
v Ljubljani, 1986 pod naslovom Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja. Kot že rečeno, je urednik
sedanje izdaje za osnovo uporabil izdajo Jožeta Rajhmana, ki brez dvoma sodi med največje poznavalce
slovenske protestantike in Primoža Trubarja v drugi polovici minulega stoletja. Ohranjena je kronološka
razvrstitev pisem in listin, dodanih pa je 15 transkripcij in prevodov pisem in listin, ki širše osvetljujejo
posamezne dogodke v Trubarjevem življenju oziroma njegovo delo in usodo. Trubar pisem nikoli ni pisal
v slovenskem jeziku, vsaj doslej ne poznamo nobenega, temveč v tedanji nemščini in v nemški pisavi
(zmotno jo imenujemo gotica), ki je bila tedaj v rabi v naših deželah, in zelo redko v latinščini.
V nemškem prepisu pisem se je urednik v glavnem držal diplomatične transkripcije pisem v izdaji
J. Rajhmana, ki je najbližja izvirnikom, vendar ob stalni primerjavi s transkripcijami pri Elzeju in
Kostrenčiću, kolikor so bile te na voljo. Transkripcije se nekoliko razlikujejo zlasti tam, kjer sta Elze in
Kostrenčić pisanje nekaterih besed posodobila (na primer: Kunig König, Furst Fürst ipd.). Nekaj je bilo
435
Uredniško poročilo
Najnovejša, digitalna izdaja pisem Primoža Trubarja v okviru Zbranih del Primoža Trubarja in v založbi
Pedagoškega inštituta je dopolnitev vseh doslej znanih in natisnjenih izdaj pisem slovenskega reformatorja
in avtorja prve slovenske knjige. Prvi je pisma Primoža Trubarja, posebno iz uraškega obdobja,
deloma v celoti deloma pa v izvlečkih objavil Ivan Kostrenčić v Urkundliche Beiträge zur Geschichte der
protestantischen Literatur der Südslaven, Wien 1874 (18 pisem iz obdobja 1559 do 1565). Za njim je do
tedaj znana Trubarjeva pisma (56 pisem in 5 drugih dokumentov) izdal Theodor Elze v Primus Trubers
Briefe, mit den dazu gehörigen Schriftstücken – gedruckt für den Literarischen Verein in Stuttgart, Tübingen
1897. Ta izdaja, čeprav ne vseh do sedaj znanih Trubarjevih pisem, z obsežno korespondenco drugih
akterjev, ki so usodno vplivali na protestantizem na Slovenskem in takratna dogajanja okrog slovenskega
in hrvaškega tiska, ter obsežnimi komentarji, je najobširnejša izdaja Trubarjeve korespondence v nemškem
jeziku.
Po Theodorju Elzeju je bilo odkritih še nekaj Trubarjevih pisem, večino teh je odkril Mirko Rupel, literarni
zgodovinar in jezikoslovec ter uveljavljeni raziskovalec slovenske reformacije. Želel je izdati Trubarjeva
pisma v izvirniku in prevodu, na novo je transkribiral vsa pisma in jih 23 ter dva računa tudi prevedel v
slovenski jezik, vendar mu je smrt preprečila dokončanje te zamisli. Prevzel jo je Branko Berčič, ki je uredil
seznam Trubarjevih pisem, vendar zaradi obilice drugega dela in bolezni ni uspel uresničiti zamisli in
pripraviti zbirke za tisk.
Tokratna izdaja pisem Primoža Trubarja sloni na izdaji, ki jo je po naročilu Slovenske akademije znanosti
in umetnosti ob 400-letnici smrti Primoža Trubarja uredil in pripravil za tisk Jože Rajhman. Odkril je
tudi 2 novi Trubarjevi pismi. Pisma so izšla v založbi Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Inštituta
za slovensko literaturo in literarne vede, ZRC SAZU, v zbirki Korespondence pomembnih Slovencev,
v Ljubljani, 1986 pod naslovom Jože Rajhman, Pisma Primoža Trubarja. Kot že rečeno, je urednik
sedanje izdaje za osnovo uporabil izdajo Jožeta Rajhmana, ki brez dvoma sodi med največje poznavalce
slovenske protestantike in Primoža Trubarja v drugi polovici minulega stoletja. Ohranjena je kronološka
razvrstitev pisem in listin, dodanih pa je 15 transkripcij in prevodov pisem in listin, ki širše osvetljujejo
posamezne dogodke v Trubarjevem življenju oziroma njegovo delo in usodo. Trubar pisem nikoli ni pisal
v slovenskem jeziku, vsaj doslej ne poznamo nobenega, temveč v tedanji nemščini in v nemški pisavi
(zmotno jo imenujemo gotica), ki je bila tedaj v rabi v naših deželah, in zelo redko v latinščini.
V nemškem prepisu pisem se je urednik v glavnem držal diplomatične transkripcije pisem v izdaji
J. Rajhmana, ki je najbližja izvirnikom, vendar ob stalni primerjavi s transkripcijami pri Elzeju in
Kostrenčiću, kolikor so bile te na voljo. Transkripcije se nekoliko razlikujejo zlasti tam, kjer sta Elze in
Kostrenčić pisanje nekaterih besed posodobila (na primer: Kunig König, Furst Fürst ipd.). Nekaj je bilo
435
