Page 434 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 434
dodatek
Govori, da ga ni pripeljal v deželo! Vendar pa priznava, da ga pozna. Zaradi nečastnega življenja so ga
deželni stanovi in meščani odpustili, pa je deželo zopet zapustil. Vsakomur je znano, da deželni stanovi
niti meščanstvo ne znajo delati knjig in pesmi, torej tiskar v deželo ni prišel zaradi deželnih stanov, temveč
zaradi gospoda Primoža. Omenjeni tiskar je tako nekaj natisnil ter razdelil med plemstvo in meščane.
Na deseti člen, katerega gospod Primož zanika in o njem noče ničesar vedeti:
Mnogim je znano, da je apostata48 Rokavca milo hčer, ki je bila že zaročena in obljubljena drugemu,
poročil in v zakon povezal z drugim. Po tem lahko vaše cesarsko veličanstvo spozna, koliko nesloge,
ogorčenja, neposlušnosti, sovraštva, zavisti, jeze in odpadništva lahko zakrivi in povzroči tak hujskač v
pravi katoliški Cerkvi. Pa naj bi ga še imeli za dobrega, pobožnega katoliškega moža itd. 49
48 Odpadnik od vere.
49 Nekako sočasno kot škof Seebach svoje poročilo o zaslišanju Primoža Trubarja, to je že 27. decembra, so tudi poslanci dežel-
nih stanov na Kranjskem cesarju Maksimilijanu poslali zelo obširno pismo (osnutek v SI AS 2 Deželni stanovi za Kranjsko, I.
registratura; Elze, Briefe, 307–315), v katerem zagovarjajo Trubarja in utemeljujejo potrebo po poštenem slovenskem pridigarju:
»Iz nujne potrebe, da ne bi samo nam, temveč ubogim kristjanom, ki leže v poslednjih vzdihljajih, kljub ukazom vašega cesarskega
veličanstva, odrekli prečastitega zakramenta pod obema podobama, kot ga je postavil Kristus in bi mnogi ljudje (ki ga v drugi obliki
ne morejo sprejeti) morali umreti v bridkosti, tudi zaradi preminulih duhovnikov in pridigarjev, na mesto katerih so prišli mladi,
lahkomiselni ljudje pohušljivega življenja in vedenja, smo imenovanega gospoda Primoža Trubarja, ki je že poprej pri dveh škofih,
namreč pri škofu Krištofu in škofu Fračišku blagega spomina bil tukaj poklican in spoštovan pridigar, ter pri obeh do njih smrti zara-
di poštenega življenja in vedenja bil priljubljen, poklicali za našega pridigarja in podeljevalca prečastitih zakramentov.« Iz pisma je
razvidno, da nastopajo proti škofu in opozarjajo na neurejene razmere v kranjski Cerkvi, posredno pa ga obtožujejo ravno tega,
za kar se je moral zagovarjati Trubar, namreč nečednega življenja. »Toda toliko je tudi nam znano, da je prav ta, ki ga imamo za te
stvari najbolj odgovornega in se drugim duhovnikom postavlja za vzor, nek poročen zakonski par, za svojo lastno kurbarijo ločil ter
zakonsko ženo, njenemu zakonskemu možu odplačal z denarjem in s to žensko še dandanes živi v javni kurbariji. Torej si dovolijo
uboge, pobožne pridigarje brez vzroka omadeževati s tem, česar so sami krivi, in zavestni zločinci.« V tožbi so uspeli, saj se Trubarju
ni nič zgodilo, zoper škofa Seebacha pa je na cesarjevo pobudo tridentinski koncil dal uvesti preiskavo (Rupel, Primož Trubar,
151). Kasneje je bil škof Seebach rehabilitiran, proti protestantom pa se je začela večja gonja in leta 1563 je prišel nov cesarjev
ukaz, da morajo Trubarja in somišljenike izgnati. Deželni stanovi so izgon zavlačevali do konca junija 1565, ko je bil Trubar
dokončno izgnan iz domovine. Gl. F. Krajnc-Vrečko, n.d., 213.
434
Govori, da ga ni pripeljal v deželo! Vendar pa priznava, da ga pozna. Zaradi nečastnega življenja so ga
deželni stanovi in meščani odpustili, pa je deželo zopet zapustil. Vsakomur je znano, da deželni stanovi
niti meščanstvo ne znajo delati knjig in pesmi, torej tiskar v deželo ni prišel zaradi deželnih stanov, temveč
zaradi gospoda Primoža. Omenjeni tiskar je tako nekaj natisnil ter razdelil med plemstvo in meščane.
Na deseti člen, katerega gospod Primož zanika in o njem noče ničesar vedeti:
Mnogim je znano, da je apostata48 Rokavca milo hčer, ki je bila že zaročena in obljubljena drugemu,
poročil in v zakon povezal z drugim. Po tem lahko vaše cesarsko veličanstvo spozna, koliko nesloge,
ogorčenja, neposlušnosti, sovraštva, zavisti, jeze in odpadništva lahko zakrivi in povzroči tak hujskač v
pravi katoliški Cerkvi. Pa naj bi ga še imeli za dobrega, pobožnega katoliškega moža itd. 49
48 Odpadnik od vere.
49 Nekako sočasno kot škof Seebach svoje poročilo o zaslišanju Primoža Trubarja, to je že 27. decembra, so tudi poslanci dežel-
nih stanov na Kranjskem cesarju Maksimilijanu poslali zelo obširno pismo (osnutek v SI AS 2 Deželni stanovi za Kranjsko, I.
registratura; Elze, Briefe, 307–315), v katerem zagovarjajo Trubarja in utemeljujejo potrebo po poštenem slovenskem pridigarju:
»Iz nujne potrebe, da ne bi samo nam, temveč ubogim kristjanom, ki leže v poslednjih vzdihljajih, kljub ukazom vašega cesarskega
veličanstva, odrekli prečastitega zakramenta pod obema podobama, kot ga je postavil Kristus in bi mnogi ljudje (ki ga v drugi obliki
ne morejo sprejeti) morali umreti v bridkosti, tudi zaradi preminulih duhovnikov in pridigarjev, na mesto katerih so prišli mladi,
lahkomiselni ljudje pohušljivega življenja in vedenja, smo imenovanega gospoda Primoža Trubarja, ki je že poprej pri dveh škofih,
namreč pri škofu Krištofu in škofu Fračišku blagega spomina bil tukaj poklican in spoštovan pridigar, ter pri obeh do njih smrti zara-
di poštenega življenja in vedenja bil priljubljen, poklicali za našega pridigarja in podeljevalca prečastitih zakramentov.« Iz pisma je
razvidno, da nastopajo proti škofu in opozarjajo na neurejene razmere v kranjski Cerkvi, posredno pa ga obtožujejo ravno tega,
za kar se je moral zagovarjati Trubar, namreč nečednega življenja. »Toda toliko je tudi nam znano, da je prav ta, ki ga imamo za te
stvari najbolj odgovornega in se drugim duhovnikom postavlja za vzor, nek poročen zakonski par, za svojo lastno kurbarijo ločil ter
zakonsko ženo, njenemu zakonskemu možu odplačal z denarjem in s to žensko še dandanes živi v javni kurbariji. Torej si dovolijo
uboge, pobožne pridigarje brez vzroka omadeževati s tem, česar so sami krivi, in zavestni zločinci.« V tožbi so uspeli, saj se Trubarju
ni nič zgodilo, zoper škofa Seebacha pa je na cesarjevo pobudo tridentinski koncil dal uvesti preiskavo (Rupel, Primož Trubar,
151). Kasneje je bil škof Seebach rehabilitiran, proti protestantom pa se je začela večja gonja in leta 1563 je prišel nov cesarjev
ukaz, da morajo Trubarja in somišljenike izgnati. Deželni stanovi so izgon zavlačevali do konca junija 1565, ko je bil Trubar
dokončno izgnan iz domovine. Gl. F. Krajnc-Vrečko, n.d., 213.
434
