Page 391 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 391
dodatek
nemškega jezika razumel vsak govorec tega jezika. Na ta način bi takšen prevod dal več sadu in bil bolj v
prid krščanskemu ljudstvu.
Tudi v samem tisku ali postavljanju in natisu znakov, ki izražajo omenjeni slovanski jezik, je po besedilu
najti začuda veliko, celo vse polno primerov, kjer so črke ali znaki abecede uporabljani tako, da če jih
izrečemo, kot so natisnjeni, niso dovolj izrazni in ne odražajo dobro istega jezika. Za zgled naj navedem,
da je črka z skoraj vedno uporabljena tam, kjer ne bi bil potreben tako nežen izgovor kot pri glasu z,
marveč raje krepak glas c s sledečim h, kakor denimo slovanske ustreznice za homo ni potrebno izgovoriti
kot z zhlouik, kakor je dal avtor natisniti, marveč chlouik. Enako bi bilo treba pri besedi za pater zapisati ne
ozhak, temveč ochak, prav tako ne luzh, temveč luch, kar je lux, zachetak, ne sazhetak (principium), chest,
ne zhest. Zelo pogosta je tudi raba črke s namesto črke z. Ob zapisovanju ustreznice za cor bi bilo potrebno
pisati ne serce, ampak szercze, enako zapouid, kar je mandatum, ne sapouid, zemlija (terra), ne semla;
enako v enajstem poglavju Lukovega evangelija ne sa uolo kir je nega periatel, temveč za uoliju kir je nijega
priatel (quia amicus ejus est). Ponekod v besedilu je uporabljen o namesto u in obratno, ne modri (sapiens),
marveč mudri. Takšnih primerov je sicer veliko.
Sicer pa, medtem ko je vse, kar je vsebovano v predgovorih in postilah glede bistvenega in katoliškega
nauk prave vere, sveto in krščansko, kot je bilo že povedano, vendarle ni mogoče zanikati, da so nekatere
stvari v predgovorih predstavljene precej svobodneje kot tisto, kar nas je že od davnine poučila razlaga
Katoliške cerkve in svetih učiteljev ter koncilov. To, denimo, velja za navedbe v oseminštiridesetem
poglavju predgovora, kjer je veri pripisana precej večja vloga, kot bi bilo to varno kar vsevprek pridigati
vpričo preprostega ljudstva. Izključeno pa je sleherno upoštevanje dobrih del, čeprav se (pisec) v
naslednjih poglavjih pozneje omeji. Nobenega dvoma namreč ni, da bi poslušanje takšnih naukov
preprosto ljudstvo večinoma odvračalo od dobrih del in svete pokore.
In če je nemara mogoče takšno vero za rešitev kreposti oznanjati umirajočim in ljudem v smrtnem boju,
ki se ne morejo vrniti k opravljanju del, se zdi, da je potrebno vpričo Božje Cerkve bolj vtepati tisto živo
vero, ki deluje po ljubezni, kakor pa oznanjati vero brez upoštevanja del. Menim, da je potrebno navedeno
upoštevati tudi v malem katekizmu v tistem delu, kjer razpravlja o Božjih zapovedih, rekoč, da jih ni nihče
nikoli izpolnil, in tako naprej. Te stvari je potrebno tudi same previdneje učiti.
V Pismu Rimljanom sem opazil skoraj enake stvari kot so tiste, o katerih sem tu govoril. Srčno rad pa bi
videl hrvaški prevod gospoda Štefana Konzula, ki je tukaj omenjen v predgovoru.
391
nemškega jezika razumel vsak govorec tega jezika. Na ta način bi takšen prevod dal več sadu in bil bolj v
prid krščanskemu ljudstvu.
Tudi v samem tisku ali postavljanju in natisu znakov, ki izražajo omenjeni slovanski jezik, je po besedilu
najti začuda veliko, celo vse polno primerov, kjer so črke ali znaki abecede uporabljani tako, da če jih
izrečemo, kot so natisnjeni, niso dovolj izrazni in ne odražajo dobro istega jezika. Za zgled naj navedem,
da je črka z skoraj vedno uporabljena tam, kjer ne bi bil potreben tako nežen izgovor kot pri glasu z,
marveč raje krepak glas c s sledečim h, kakor denimo slovanske ustreznice za homo ni potrebno izgovoriti
kot z zhlouik, kakor je dal avtor natisniti, marveč chlouik. Enako bi bilo treba pri besedi za pater zapisati ne
ozhak, temveč ochak, prav tako ne luzh, temveč luch, kar je lux, zachetak, ne sazhetak (principium), chest,
ne zhest. Zelo pogosta je tudi raba črke s namesto črke z. Ob zapisovanju ustreznice za cor bi bilo potrebno
pisati ne serce, ampak szercze, enako zapouid, kar je mandatum, ne sapouid, zemlija (terra), ne semla;
enako v enajstem poglavju Lukovega evangelija ne sa uolo kir je nega periatel, temveč za uoliju kir je nijega
priatel (quia amicus ejus est). Ponekod v besedilu je uporabljen o namesto u in obratno, ne modri (sapiens),
marveč mudri. Takšnih primerov je sicer veliko.
Sicer pa, medtem ko je vse, kar je vsebovano v predgovorih in postilah glede bistvenega in katoliškega
nauk prave vere, sveto in krščansko, kot je bilo že povedano, vendarle ni mogoče zanikati, da so nekatere
stvari v predgovorih predstavljene precej svobodneje kot tisto, kar nas je že od davnine poučila razlaga
Katoliške cerkve in svetih učiteljev ter koncilov. To, denimo, velja za navedbe v oseminštiridesetem
poglavju predgovora, kjer je veri pripisana precej večja vloga, kot bi bilo to varno kar vsevprek pridigati
vpričo preprostega ljudstva. Izključeno pa je sleherno upoštevanje dobrih del, čeprav se (pisec) v
naslednjih poglavjih pozneje omeji. Nobenega dvoma namreč ni, da bi poslušanje takšnih naukov
preprosto ljudstvo večinoma odvračalo od dobrih del in svete pokore.
In če je nemara mogoče takšno vero za rešitev kreposti oznanjati umirajočim in ljudem v smrtnem boju,
ki se ne morejo vrniti k opravljanju del, se zdi, da je potrebno vpričo Božje Cerkve bolj vtepati tisto živo
vero, ki deluje po ljubezni, kakor pa oznanjati vero brez upoštevanja del. Menim, da je potrebno navedeno
upoštevati tudi v malem katekizmu v tistem delu, kjer razpravlja o Božjih zapovedih, rekoč, da jih ni nihče
nikoli izpolnil, in tako naprej. Te stvari je potrebno tudi same previdneje učiti.
V Pismu Rimljanom sem opazil skoraj enake stvari kot so tiste, o katerih sem tu govoril. Srčno rad pa bi
videl hrvaški prevod gospoda Štefana Konzula, ki je tukaj omenjen v predgovoru.
391
