Page 340 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 340
pisma
Presvetli, visokorodni knez, milostni gospod. Vaši knežji milosti želim najprej od Boga po Kristusu, ob
ponudbi svoje ponižne in zveste službe tako kot v svojem vsakodnevnem očenašu milost, mir in vse dobro.
Jaz, ubogi, stari, bolni, nevredni in nezaslužni slovenski far in berač uboge slovenske cerkve prihajam
znova s to preprosto, ničemer podobno, ponižno prošnjo in prosim, da ji milostno prisluhnete. V njej
po resnici povem, kako so mi mnogi s Kranjskega pisali, moj sin, vaše knežje milosti štipendist, ki sedaj
5. leto v nemškem in slovenskem jeziku uspešno služi in bo še služil kranjski cerkvi, pa povedal, da je v
Ljubljani kljub težkemu in vztrajnemu preganjanju s strani papeških (od Turkov, ker so jih naši letos 3
krat porazili, pa sta bila požgana in porušena 2 gradova) prisotna velika cerkev resnično Bogu vdanih
vernikov. Zjutraj pridigajo slovensko, pa je cerkev vedno polna, ob 8. uri pridigajo nemško, prihajajo pa
gospodje odborniki s svojimi ženami ter meščani in rokodelci, ki znajo nemško, in spet je cerkev polna.
Po kosilu je pridiga znova v slovenščini, k njej pridejo posli in slovenski otroci in spet je cerkev polna. Če
ima naša cerkev pogreb, gredo vsi šolarji iz latinske, nemške in slovenskih šol ter mnogo ljudi v procesiji,
kar zelo vznemirja papeške, ki imajo v svojih cerkvah in pri procesijah zelo malo ljudi.2 Na dan so spravili
knežji ukaz, da naši ne smejo prevideti nobenega hudodelca, tako so nedavno enega prevideli, pa se je
kmalu nato s pasom v ječi obesil. Ljubljanski gospodje so nato pisali njegovi knežji svetlosti, da naj ubogim
ljudem, če želijo, to dovoli. Ob tem pa kranjski, spodnještajerski, spodnjekoroški Slovenci in Hrvati,
ki znajo le slovensko, tožijo, da občutijo veliko pomanjkanje pridigarjev, saj so jim v tem letu umrli 4
najstarejši zvesti pridigarji.3 Čeprav imajo Kranjci 2 štipendista v Strasbourgu in enega v Tübingenu,4 jih je
še vedno premalo.
Ker je magister Mihael Tiffernus,5 ki je ustanovil 4 štipendije za zunanje študente, bil rojen Kranjec, čeprav
samo najdenček, je prav, da tudi Kranjci uživajo dediščino magistra Tifferna. Turki so ga pustili v taboru,
kjer ga je našel laški meščan Erazem Stich. Dal ga je krstiti, šolati in ga poslal v kranjski štipendij burcha
animi6 na Dunaju. Tam je postal magister. Ko je bil vaše knežje milosti gospod oče,7 blagega in hvaležnega
spomina v Dunajskem Novem mestu pod nadzorom, je bil določen za njegovega učitelja. Ko je ded vaše
knežje milosti hvaležnega spomina, mejni grof 8 znova zasedel vojvodski prestol, je z njim v nevarnosti
za telo in dušo odjezdil iz avstrijskega ujetništva in pridobil za vaše knežje milosti gospoda očeta veliko
2 O številu protestantskih vernikov v Ljubljani prim. Br. M. Lapajne, n. d., 291 sl.
3 Z gotovostjo moremo trditi le o Janžu Švajgerju, ki je umrl 25. februarja 1585, o drugih ugibamo: Anton Neapolitanus, Janez
Winkler, Jurij Cvečič. Prim. M. Rupel, Trubarjeva skrb za študente, 21.
4 Dva študenta v Strasbourgu: Marko Kumprecht, Andrej Švajger (od 1584), v Tübingenu Matija Trost. Prim. M. Rupel, prav tam,
21–22.
5 Mihael Tiffernus je bil vzgojitelj vojvode Krištofa, prim. Pr. Simoniti, n. d., 204–209; M. Rupel, n. d., 22 sl.
6 Pravilno: bursa agni.
7 Würtemberški vojvoda Krištof, oče vojvode Ludvika takrat še würtemberškega princa, ki so ga Avstrijci imeli zajetega v
Dunajskem Novem mestu.
8 Vojvoda Ulrich, oče vojvode Krištofa.
340
Presvetli, visokorodni knez, milostni gospod. Vaši knežji milosti želim najprej od Boga po Kristusu, ob
ponudbi svoje ponižne in zveste službe tako kot v svojem vsakodnevnem očenašu milost, mir in vse dobro.
Jaz, ubogi, stari, bolni, nevredni in nezaslužni slovenski far in berač uboge slovenske cerkve prihajam
znova s to preprosto, ničemer podobno, ponižno prošnjo in prosim, da ji milostno prisluhnete. V njej
po resnici povem, kako so mi mnogi s Kranjskega pisali, moj sin, vaše knežje milosti štipendist, ki sedaj
5. leto v nemškem in slovenskem jeziku uspešno služi in bo še služil kranjski cerkvi, pa povedal, da je v
Ljubljani kljub težkemu in vztrajnemu preganjanju s strani papeških (od Turkov, ker so jih naši letos 3
krat porazili, pa sta bila požgana in porušena 2 gradova) prisotna velika cerkev resnično Bogu vdanih
vernikov. Zjutraj pridigajo slovensko, pa je cerkev vedno polna, ob 8. uri pridigajo nemško, prihajajo pa
gospodje odborniki s svojimi ženami ter meščani in rokodelci, ki znajo nemško, in spet je cerkev polna.
Po kosilu je pridiga znova v slovenščini, k njej pridejo posli in slovenski otroci in spet je cerkev polna. Če
ima naša cerkev pogreb, gredo vsi šolarji iz latinske, nemške in slovenskih šol ter mnogo ljudi v procesiji,
kar zelo vznemirja papeške, ki imajo v svojih cerkvah in pri procesijah zelo malo ljudi.2 Na dan so spravili
knežji ukaz, da naši ne smejo prevideti nobenega hudodelca, tako so nedavno enega prevideli, pa se je
kmalu nato s pasom v ječi obesil. Ljubljanski gospodje so nato pisali njegovi knežji svetlosti, da naj ubogim
ljudem, če želijo, to dovoli. Ob tem pa kranjski, spodnještajerski, spodnjekoroški Slovenci in Hrvati,
ki znajo le slovensko, tožijo, da občutijo veliko pomanjkanje pridigarjev, saj so jim v tem letu umrli 4
najstarejši zvesti pridigarji.3 Čeprav imajo Kranjci 2 štipendista v Strasbourgu in enega v Tübingenu,4 jih je
še vedno premalo.
Ker je magister Mihael Tiffernus,5 ki je ustanovil 4 štipendije za zunanje študente, bil rojen Kranjec, čeprav
samo najdenček, je prav, da tudi Kranjci uživajo dediščino magistra Tifferna. Turki so ga pustili v taboru,
kjer ga je našel laški meščan Erazem Stich. Dal ga je krstiti, šolati in ga poslal v kranjski štipendij burcha
animi6 na Dunaju. Tam je postal magister. Ko je bil vaše knežje milosti gospod oče,7 blagega in hvaležnega
spomina v Dunajskem Novem mestu pod nadzorom, je bil določen za njegovega učitelja. Ko je ded vaše
knežje milosti hvaležnega spomina, mejni grof 8 znova zasedel vojvodski prestol, je z njim v nevarnosti
za telo in dušo odjezdil iz avstrijskega ujetništva in pridobil za vaše knežje milosti gospoda očeta veliko
2 O številu protestantskih vernikov v Ljubljani prim. Br. M. Lapajne, n. d., 291 sl.
3 Z gotovostjo moremo trditi le o Janžu Švajgerju, ki je umrl 25. februarja 1585, o drugih ugibamo: Anton Neapolitanus, Janez
Winkler, Jurij Cvečič. Prim. M. Rupel, Trubarjeva skrb za študente, 21.
4 Dva študenta v Strasbourgu: Marko Kumprecht, Andrej Švajger (od 1584), v Tübingenu Matija Trost. Prim. M. Rupel, prav tam,
21–22.
5 Mihael Tiffernus je bil vzgojitelj vojvode Krištofa, prim. Pr. Simoniti, n. d., 204–209; M. Rupel, n. d., 22 sl.
6 Pravilno: bursa agni.
7 Würtemberški vojvoda Krištof, oče vojvode Ludvika takrat še würtemberškega princa, ki so ga Avstrijci imeli zajetega v
Dunajskem Novem mestu.
8 Vojvoda Ulrich, oče vojvode Krištofa.
340
