Page 25 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 25
pisma
je rimsko kraljevo veličanstvo prej izdane ukaze proti lutrskim razveljavilo in odpravilo,4 tako da se ta čas
kristjanom v dednih deželah njegovega veličanstva ni treba bati nobene nevarnosti ali ječe. Vendar njegovo
veličanstvo ne dovoli, da bi se v njegovih cerkvah kaj spremenilo. V preteklem poletju so Slovenci in Hrvati
nekajkrat premagali Turka, a pri tem je propadlo veliko dobrih ljudi in plemičev. Skrb zbujajoče je, da so s
tem turškega cesarja razjezili in da se bo prihodnje poletje z vso silo obrnil proti hrvaškim ter slovenskim
krajem in ne proti Avstriji.5 Bog mu uniči njegovo namero. Amen. Odposlanci spodnjeavstrijskih dežel, med
katerimi so tudi slovenske dežele, sedaj zopet močno prosijo pri rimsko kraljevem veličanstvu v Regensburgu
za dovoljenje, da bi pridigali čisti evangelij in obhajali zakramente, kakor jih je postavil Kristus. Ne vem še,
kakšen odgovor so dobili ali še bodo dobili. Včeraj so baje razglasili in prebrali sklep sedanjega državnega
zbora v Regensburgu.6 Daj Bog, da bi v njem bilo kaj dobrega itd.
Najlepše se zahvaljujem vaši prečastitosti, da se je tako ponižala ter mi pisala in me počastila z omenjeno
knjižico; prebral sem jo ter dal vezati skupaj z Melanchthonovimi komentarji Pisma Rimljanom, ki jih
je izdal v preteklem 56. letu; ljuba mi je in dragocena, in kolikor lahko presodim, ne morem v njej najti
in opaziti nič nepravilnega, ne krivoverskega.7 Pri tem vam ne morem prikriti, da se mi je v času, odkar
sem tu, zgodilo, da so nekateri v Ravensburgu in Memmingenu o meni govorili, češ da sem tu javno na
prižnici vse cvinglijance preklel in jih zmerjal za krivoverce. V kolikor bi prišla taka govorica o meni tudi
do vas in do drugih služabnikov helvetskih cerkva, tega nikakor ne verjemite, ter me opravičite, zakaj tega
nisem ne v slovenskih deželah, ne v Rothenburgu ob Tauberi, še manj pa tu na prižnici, niti v zasebnih
pogovorih nikoli ne mislil, ne govoril; tega o meni tudi ne bo mogel po pravici reči noben kemptenski
človek. Ko sem prvič pred 4 leti prišel semkaj in kmalu od nekaterih izvedel, kako so vsi prejšnji pridigarji
skoraj kar naprej in naprej bili drug proti drugemu zaradi zakramenta, in ko je prišel čas, da smo morali
obhajati večerjo, imel zapovrstjo 3 pridige o zakramentih. Ko sem prišel do tega, da sem moral govoriti
o substanci zakramenta ter se izjaviti proti obema stranema, sem vzkliknil zoper hudiča, ki je napravil
v krščanski Cerkvi tak razdor in needinost zaradi tega nauka v veliko oviro za širjenje evangelija. Med
drugim sem dejal: Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take visoke disputacije o resnični,
telesni, bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji, cvinglijski in lutrski, priznavajo,
da niso le znamenja, temveč da se pri večerji kristjanom resnično deli Kristusovo telo in njegova kri. Pri
tem naj ostane in tudi mi hočemo to tako pustiti. Pristavil sem Avguštinov izrek, da za zakramente ne
gre uporabljati besednega dokazovanja marveč vero. Kristus je v svoji večerji, če se tega prav držimo,
posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič
4 1556 je cesar Ferdinand preklical določbe iz leta 1554 glede prepovedi obhajila pod obema podobama. Prim. Elze, Briefe, 23;
Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Ljubljana 1977, 167.
5 Trubarjeva bojazen se je uresničila. Lenkovič je porazil Turke 1557, vendar so Turki hudo pustošili v naslednjih letih po kranjski
deželi. Prim. Elze, Briefe, 23; Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, 272.
6 Trubarjevo upanje se ni izpolnilo. Državni zbor v Regensburgu 1556 je potrdil prejšnje odločbe. Prim. Elze, Briefe, 23.
7 Bullingerjeva apologetična razpravica je sestavni del njegovih polemičnih spisov v tistem času.
25
je rimsko kraljevo veličanstvo prej izdane ukaze proti lutrskim razveljavilo in odpravilo,4 tako da se ta čas
kristjanom v dednih deželah njegovega veličanstva ni treba bati nobene nevarnosti ali ječe. Vendar njegovo
veličanstvo ne dovoli, da bi se v njegovih cerkvah kaj spremenilo. V preteklem poletju so Slovenci in Hrvati
nekajkrat premagali Turka, a pri tem je propadlo veliko dobrih ljudi in plemičev. Skrb zbujajoče je, da so s
tem turškega cesarja razjezili in da se bo prihodnje poletje z vso silo obrnil proti hrvaškim ter slovenskim
krajem in ne proti Avstriji.5 Bog mu uniči njegovo namero. Amen. Odposlanci spodnjeavstrijskih dežel, med
katerimi so tudi slovenske dežele, sedaj zopet močno prosijo pri rimsko kraljevem veličanstvu v Regensburgu
za dovoljenje, da bi pridigali čisti evangelij in obhajali zakramente, kakor jih je postavil Kristus. Ne vem še,
kakšen odgovor so dobili ali še bodo dobili. Včeraj so baje razglasili in prebrali sklep sedanjega državnega
zbora v Regensburgu.6 Daj Bog, da bi v njem bilo kaj dobrega itd.
Najlepše se zahvaljujem vaši prečastitosti, da se je tako ponižala ter mi pisala in me počastila z omenjeno
knjižico; prebral sem jo ter dal vezati skupaj z Melanchthonovimi komentarji Pisma Rimljanom, ki jih
je izdal v preteklem 56. letu; ljuba mi je in dragocena, in kolikor lahko presodim, ne morem v njej najti
in opaziti nič nepravilnega, ne krivoverskega.7 Pri tem vam ne morem prikriti, da se mi je v času, odkar
sem tu, zgodilo, da so nekateri v Ravensburgu in Memmingenu o meni govorili, češ da sem tu javno na
prižnici vse cvinglijance preklel in jih zmerjal za krivoverce. V kolikor bi prišla taka govorica o meni tudi
do vas in do drugih služabnikov helvetskih cerkva, tega nikakor ne verjemite, ter me opravičite, zakaj tega
nisem ne v slovenskih deželah, ne v Rothenburgu ob Tauberi, še manj pa tu na prižnici, niti v zasebnih
pogovorih nikoli ne mislil, ne govoril; tega o meni tudi ne bo mogel po pravici reči noben kemptenski
človek. Ko sem prvič pred 4 leti prišel semkaj in kmalu od nekaterih izvedel, kako so vsi prejšnji pridigarji
skoraj kar naprej in naprej bili drug proti drugemu zaradi zakramenta, in ko je prišel čas, da smo morali
obhajati večerjo, imel zapovrstjo 3 pridige o zakramentih. Ko sem prišel do tega, da sem moral govoriti
o substanci zakramenta ter se izjaviti proti obema stranema, sem vzkliknil zoper hudiča, ki je napravil
v krščanski Cerkvi tak razdor in needinost zaradi tega nauka v veliko oviro za širjenje evangelija. Med
drugim sem dejal: Kaj koristijo pobožnim preprostim kristjanom take visoke disputacije o resnični,
telesni, bistveni in duhovni navzočnosti Kristusovega telesa, ko pa oboji, cvinglijski in lutrski, priznavajo,
da niso le znamenja, temveč da se pri večerji kristjanom resnično deli Kristusovo telo in njegova kri. Pri
tem naj ostane in tudi mi hočemo to tako pustiti. Pristavil sem Avguštinov izrek, da za zakramente ne
gre uporabljati besednega dokazovanja marveč vero. Kristus je v svoji večerji, če se tega prav držimo,
posvetil kruh v svoje telo in vino v svojo kri, njegovim besedam hočemo preprosto verjeti in o tem nič
4 1556 je cesar Ferdinand preklical določbe iz leta 1554 glede prepovedi obhajila pod obema podobama. Prim. Elze, Briefe, 23;
Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, Ljubljana 1977, 167.
5 Trubarjeva bojazen se je uresničila. Lenkovič je porazil Turke 1557, vendar so Turki hudo pustošili v naslednjih letih po kranjski
deželi. Prim. Elze, Briefe, 23; Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, 272.
6 Trubarjevo upanje se ni izpolnilo. Državni zbor v Regensburgu 1556 je potrdil prejšnje odločbe. Prim. Elze, Briefe, 23.
7 Bullingerjeva apologetična razpravica je sestavni del njegovih polemičnih spisov v tistem času.
25
