Page 174 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 174
pisma
Meine genedige herrn haben mir beuolhen e. g. zu schreyben, daß sie in dem leczten schreyben an
vnnsern christlichen fürsten v. Wirtemberg etc. nicht anders geschriben haben, den daß sie bitten jr f. g.
welle auß disen landen zwen schueler jm stipendio zu Tübingen erhallten, vnnd dankhen jm, daß jr f. g.
zur windischen vnnd crabatischen druckherey grosse hilffe vnd befürdernus thue.
Prevod
Blagorodnemu in plemenitemu gospodu, gospodu Ivanu Ungnadu, baronu ženeškemu, rimsko cesarskega
veličanstva itd. svetniku, svojemu milostnemu gospodu itd. Urach.
Milost in mir od Boga po Kristusu.
Blagorodni, plemeniti gospod. Cvečič je prispel prav v času, ko se je zbral veliki svet treh stanov dežele
Kranjske zaradi cesarskih ukazov, ki so bili pred kratkim izdani proti meni. Posvetovali so se, kako naj
preudarno, toda brez prikrivanja resnice odgovorijo rimsko cesarskemu veličanstvu in ljubljanskemu
škofu, kar se je, hvala Bogu, tudi zgodilo. Vse boste izvedeli iz aktov, spisov in prepisov, ki jih pošiljam
tudi svojemu milostnemu knezu in gospodu württemberškemu.3 Ta in podobna opravila, različna
pisma, nenavadno izpraševanje v verskih zadevah, težavne pridige, tudi moja bolezen, popotovanja sem
in tja, vsakdanji obiski tujih ljudi, pogostitve, obiski bolnikov in podobna opravila me zadržujejo, da s
slovenskim prevajanjem ne morem napredovati.
Moji milostni gospodje, gospod deželni oskrbnik in gospodje odborniki so si skupaj z menoj v preteklem
polletju iskreno prizadevali, da bi dobili namesto starih in bolnih sposobne hrvaške prevajalce ki bi jih
poslali vaši milosti. Toda ti, ki so jih povprašali in so jih mnogi spoznali kot sposobne za takšno prevajanje,
niso hoteli na tuje, tako daleč od domačega ognjišča. Prav tako so se moji dobromisleči milostni gospodje
zelo trudili, da bi od dalmatinskega meniha dobili hrvaško biblijo, toda pri brezbožnem menihu niso
ničesar opravili. O tem smo moji milostni gospodje in jaz sam vaši milosti že veliko pisali. Govori se, da je
omenjeni menih umrl, takoj ko se je iz Ljubljane vrnil v svojo domovino na otoku Cresu.4 Gospod Barbo,
glavar na Reki, se ne bo ustrašil nobenega truda in stroškov, da bi to biblijo dobil. Vaša milost naj se ne
ustraši truda, niti stroškov in napora, da bi tri slovenske veroizpovedi čim prej prispele na Kranjsko. Kajti s
tem bo, kot mnogi pravijo, prava vera v tej deželi utrjena in razširjena. Prav tako pošljite cirilske in hrvaške
Locos communes / Edne razumne nauke/ in postilo ter vse, kar je natiskanega in gotovega. Le-to bodo
moji gospodje skupaj z menoj in Kirchpergerjem poslali tja, kamor spada, pri tem ne bodo varčevali s
3 Pismo kranjskih odbornikov cesarju Ferdinandu z dne 27. decembra 1562, pismo cesarjevemu tajniku Ivanu Kobenzlu istega
dne, pismo vicekanclerju Sigmundu Seldu prav tako istega dne. Elze, Briefe, 307 sl.
4 Menih je bil Nikolaj Mozes z otoka Cresa, njegov prevod v hrvaščino naj bi bil osnova za Trubarjev in Vergerijev prevod. Vendar
njegov prevod ni bil nikoli tiskan. Danes velja za izgubljenega. Gl. M. Rupel, Primož Trubar, 90, 105–105, 216; Elze, Briefe, 209–
210 (op. 5), P. Trubar, Ta pervi dejl tiga noviga testamenta 1557, b (M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 75)
174
Meine genedige herrn haben mir beuolhen e. g. zu schreyben, daß sie in dem leczten schreyben an
vnnsern christlichen fürsten v. Wirtemberg etc. nicht anders geschriben haben, den daß sie bitten jr f. g.
welle auß disen landen zwen schueler jm stipendio zu Tübingen erhallten, vnnd dankhen jm, daß jr f. g.
zur windischen vnnd crabatischen druckherey grosse hilffe vnd befürdernus thue.
Prevod
Blagorodnemu in plemenitemu gospodu, gospodu Ivanu Ungnadu, baronu ženeškemu, rimsko cesarskega
veličanstva itd. svetniku, svojemu milostnemu gospodu itd. Urach.
Milost in mir od Boga po Kristusu.
Blagorodni, plemeniti gospod. Cvečič je prispel prav v času, ko se je zbral veliki svet treh stanov dežele
Kranjske zaradi cesarskih ukazov, ki so bili pred kratkim izdani proti meni. Posvetovali so se, kako naj
preudarno, toda brez prikrivanja resnice odgovorijo rimsko cesarskemu veličanstvu in ljubljanskemu
škofu, kar se je, hvala Bogu, tudi zgodilo. Vse boste izvedeli iz aktov, spisov in prepisov, ki jih pošiljam
tudi svojemu milostnemu knezu in gospodu württemberškemu.3 Ta in podobna opravila, različna
pisma, nenavadno izpraševanje v verskih zadevah, težavne pridige, tudi moja bolezen, popotovanja sem
in tja, vsakdanji obiski tujih ljudi, pogostitve, obiski bolnikov in podobna opravila me zadržujejo, da s
slovenskim prevajanjem ne morem napredovati.
Moji milostni gospodje, gospod deželni oskrbnik in gospodje odborniki so si skupaj z menoj v preteklem
polletju iskreno prizadevali, da bi dobili namesto starih in bolnih sposobne hrvaške prevajalce ki bi jih
poslali vaši milosti. Toda ti, ki so jih povprašali in so jih mnogi spoznali kot sposobne za takšno prevajanje,
niso hoteli na tuje, tako daleč od domačega ognjišča. Prav tako so se moji dobromisleči milostni gospodje
zelo trudili, da bi od dalmatinskega meniha dobili hrvaško biblijo, toda pri brezbožnem menihu niso
ničesar opravili. O tem smo moji milostni gospodje in jaz sam vaši milosti že veliko pisali. Govori se, da je
omenjeni menih umrl, takoj ko se je iz Ljubljane vrnil v svojo domovino na otoku Cresu.4 Gospod Barbo,
glavar na Reki, se ne bo ustrašil nobenega truda in stroškov, da bi to biblijo dobil. Vaša milost naj se ne
ustraši truda, niti stroškov in napora, da bi tri slovenske veroizpovedi čim prej prispele na Kranjsko. Kajti s
tem bo, kot mnogi pravijo, prava vera v tej deželi utrjena in razširjena. Prav tako pošljite cirilske in hrvaške
Locos communes / Edne razumne nauke/ in postilo ter vse, kar je natiskanega in gotovega. Le-to bodo
moji gospodje skupaj z menoj in Kirchpergerjem poslali tja, kamor spada, pri tem ne bodo varčevali s
3 Pismo kranjskih odbornikov cesarju Ferdinandu z dne 27. decembra 1562, pismo cesarjevemu tajniku Ivanu Kobenzlu istega
dne, pismo vicekanclerju Sigmundu Seldu prav tako istega dne. Elze, Briefe, 307 sl.
4 Menih je bil Nikolaj Mozes z otoka Cresa, njegov prevod v hrvaščino naj bi bil osnova za Trubarjev in Vergerijev prevod. Vendar
njegov prevod ni bil nikoli tiskan. Danes velja za izgubljenega. Gl. M. Rupel, Primož Trubar, 90, 105–105, 216; Elze, Briefe, 209–
210 (op. 5), P. Trubar, Ta pervi dejl tiga noviga testamenta 1557, b (M. Rupel, Slovenski protestantski pisci, 75)
174
