Page 152 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 152
pisma
svojo čast in ne kot to prikazuje on, govoril na skrivaj, zahrbtno in pred ljudmi. Naj Konzul pretehta svoja
dejanja, govore in pisanja, pa bo sprevidel, da je tako. Če pa se zaradi tega po evangeljsko spokori, bom
stvari tudi jaz pustil pri miru.
Drugič: Konzul zanika, ker sem menda nekaj omenil gospodu Ungnadu, da bi bil bolan ali vsaj ne želi, da
bi se izvedelo za bolezen (katere mu nisem nikoli privoščil). O tem ne kaže spraševati zgolj njegove lastne
žene in tistih, ki jim je o tem govorila ter tožila, temveč je treba povprašati in poslušati tudi lekarnarje, pri
katerih je bil in so mu vsak teden dajali zdravila, da bi zakril svojo krastavost.
Tretjič: Konzul noče priznati, da mi je v Urachu govoril, da je Cvečić poln francozov, in da Cvečiću nikoli
ni pisal, naj se vrne v Urah itd. Gospod Anton, pa tudi oba uskoška duhovnika in drugi v Urachu so vedeli,
da je Cvečić imel skrivno bolezen, zaradi katere ni mogel dolgo mirno sedeti na enem mestu, zato je tudi
iskal zdravila v Reutlingenu. Šele letos se je v Istri zdravil zaradi francozov pri nekem zdravniku, ki sedaj
biva na Reki. To mi je povedal gospod Nikolić2 iz Istre. Prav tako je Cvečić sam tukaj pred gospodom
Filipom Guggerjem in drugimi priznal, da mu je Konzul pisal, naj pride v Urach; zato sem Konzulu pred
drugimi očital, da je lažnivi Lah.
Četrtič: Konzul in Cvečić se pritožujeta, da pišem, da je Cvečić lažnivec. To priznam, kajti nekatere
Cvečićeve laži so očitne, o tem bi pričal tudi gospod Vergerij. Cvečič naj se poboljša, naj govori resnico, pa
bom molčal.
Petič: V vseh svojih nemških predgovorih naj bi hvalil Konzula, da dobro govori in piše hrvaško, sedaj
pa ga obrekujem, češ da ne zna nič itd. Ako se moji predgovori pravilno bero, je stvar drugačna, saj pri
tem delu nanj nikoli nisem računal. Zato sem ga z njegovim prvim prevodom poslal v Ljubljano, kjer naj
bi ga presodili, od tam pa mi je prinesel ponarejeno, izmišljeno izjavo, da je njegovo prevajanje dobro
in pravilno,3 kar sem šele pozneje opazil. Skratka, če bi ne bilo gospoda Antona, bi se svojega hrvaškega
prevajanja morali pred vsemi sramovati.
Šestič: Da grajam, onemogočam in pred mnogimi zavračam hrvaško prevajanje in tiskanje in s tem da
oviram ter uničujem delo. Ako to res počenjam, so vaše milosti in gospostva nekaj izvedeli iz razgovora z
gospodom Barbo. Povrh sem pred nekaj tedni poslal pismi omenjenega gospoda Barbe in gospoda Hanibala
de Comitibus gospodu Ungnadu; vašim milostim in gospostvom prilagam pismo gospoda Hanibala. Tako
boste vedeli, o čem razpravljam in si dopisujem z vsemi hrvaškimi duhovniki in pisarji, predvsem s hrvaškim
tajnikom gospoda poročnika Auersperga, z ospodom Ivanom Lamello in z istrskimi hrvaškimi duhovniki,
jih vabim v goste, jim darujem knjige in jih tolažim z raznimi dobrimi, koristnimi hrvaškimi knjigami ter
2 N. Nikolić je Jožef Nikolić iz Istre, omenjen v pismu Hanibala de Comitibus 20. 9. 1562 Trubarju, gl. I. Kostrenčič, 104; Elze,
Briefe, 247 (op. 2).
3 O tem je Elze sestavil potek dogodkov, ki osvetljujejo Trubarjevo domnevo. Elze, Briefe, 247 (op. 4).
152
svojo čast in ne kot to prikazuje on, govoril na skrivaj, zahrbtno in pred ljudmi. Naj Konzul pretehta svoja
dejanja, govore in pisanja, pa bo sprevidel, da je tako. Če pa se zaradi tega po evangeljsko spokori, bom
stvari tudi jaz pustil pri miru.
Drugič: Konzul zanika, ker sem menda nekaj omenil gospodu Ungnadu, da bi bil bolan ali vsaj ne želi, da
bi se izvedelo za bolezen (katere mu nisem nikoli privoščil). O tem ne kaže spraševati zgolj njegove lastne
žene in tistih, ki jim je o tem govorila ter tožila, temveč je treba povprašati in poslušati tudi lekarnarje, pri
katerih je bil in so mu vsak teden dajali zdravila, da bi zakril svojo krastavost.
Tretjič: Konzul noče priznati, da mi je v Urachu govoril, da je Cvečić poln francozov, in da Cvečiću nikoli
ni pisal, naj se vrne v Urah itd. Gospod Anton, pa tudi oba uskoška duhovnika in drugi v Urachu so vedeli,
da je Cvečić imel skrivno bolezen, zaradi katere ni mogel dolgo mirno sedeti na enem mestu, zato je tudi
iskal zdravila v Reutlingenu. Šele letos se je v Istri zdravil zaradi francozov pri nekem zdravniku, ki sedaj
biva na Reki. To mi je povedal gospod Nikolić2 iz Istre. Prav tako je Cvečić sam tukaj pred gospodom
Filipom Guggerjem in drugimi priznal, da mu je Konzul pisal, naj pride v Urach; zato sem Konzulu pred
drugimi očital, da je lažnivi Lah.
Četrtič: Konzul in Cvečić se pritožujeta, da pišem, da je Cvečić lažnivec. To priznam, kajti nekatere
Cvečićeve laži so očitne, o tem bi pričal tudi gospod Vergerij. Cvečič naj se poboljša, naj govori resnico, pa
bom molčal.
Petič: V vseh svojih nemških predgovorih naj bi hvalil Konzula, da dobro govori in piše hrvaško, sedaj
pa ga obrekujem, češ da ne zna nič itd. Ako se moji predgovori pravilno bero, je stvar drugačna, saj pri
tem delu nanj nikoli nisem računal. Zato sem ga z njegovim prvim prevodom poslal v Ljubljano, kjer naj
bi ga presodili, od tam pa mi je prinesel ponarejeno, izmišljeno izjavo, da je njegovo prevajanje dobro
in pravilno,3 kar sem šele pozneje opazil. Skratka, če bi ne bilo gospoda Antona, bi se svojega hrvaškega
prevajanja morali pred vsemi sramovati.
Šestič: Da grajam, onemogočam in pred mnogimi zavračam hrvaško prevajanje in tiskanje in s tem da
oviram ter uničujem delo. Ako to res počenjam, so vaše milosti in gospostva nekaj izvedeli iz razgovora z
gospodom Barbo. Povrh sem pred nekaj tedni poslal pismi omenjenega gospoda Barbe in gospoda Hanibala
de Comitibus gospodu Ungnadu; vašim milostim in gospostvom prilagam pismo gospoda Hanibala. Tako
boste vedeli, o čem razpravljam in si dopisujem z vsemi hrvaškimi duhovniki in pisarji, predvsem s hrvaškim
tajnikom gospoda poročnika Auersperga, z ospodom Ivanom Lamello in z istrskimi hrvaškimi duhovniki,
jih vabim v goste, jim darujem knjige in jih tolažim z raznimi dobrimi, koristnimi hrvaškimi knjigami ter
2 N. Nikolić je Jožef Nikolić iz Istre, omenjen v pismu Hanibala de Comitibus 20. 9. 1562 Trubarju, gl. I. Kostrenčič, 104; Elze,
Briefe, 247 (op. 2).
3 O tem je Elze sestavil potek dogodkov, ki osvetljujejo Trubarjevo domnevo. Elze, Briefe, 247 (op. 4).
152
