Page 113 - Edvard Vrečko in Fanika Krajnc-Vrečko (ur.), Primož Trubar, Pisma. Zbrana dela Primoža Trubarja, 10. Ljubljana: Pedagoški inštitut.
P. 113
pisma
tolikšnem trudu, pisanju, skrbeh, številnih težkih pridigah (prevajanje za tistega, ki jezike zna, ni nobeno
delo) in popotovanjih od hrvaškega tiska? Namreč nič, to dokazujejo moji računi; on pa ima od tega lepo
korist, kar bodo pokazali njegovi računi.
Tretji vzrok: Ko sem gospodu Štefanu pred nekaj dnevi dejal, da sem z Uskoki na poti semkaj veliko
porabil, me je dvakrat vprašal, ali so mi Kranjci dali kaj za hrvaški tisk in za popotnico Uskokom. Rekel
sem, da nič. Na to je zmajal z glavo. Iz tega sklepam, da me sumi, da denar, ki ga sprejemam za tisk,
hranim zase, kakor dela on sam, saj naj bi okoli Regensburga in na Bavarskem razglašal, da tiska hrvaško
in turško biblijo, tako da v Burghausnu in drugod zanj zbirajo denar; to je meni pa tudi drugim prišlo na
uho v Salzburgu, poleg tega pa sem o tem bral neko pismo, tako da moram verjeti, da je res tako.
Četrti vzrok: Tudi dobrega starega gospoda Antona je nahujskal proti meni, saj je ta do mene postal
neprijazen. Ko sem včeraj prišel v tiskarno, sem slišal besedo, ki ni bila prav prevedena. Dejal sem, naj
prevaja prav, tako kakor sem prevajal sam po Lutru in drugih. Tedaj se je gospod Anton jezno obregnil
name, rekoč, da noče biti vezan na moj prevod, češ da njega in gospoda Štefana preziram. In vendar je bil
moj prevod pravilen ter se je ujemal s knjigami Uskokov. Če se ne nameravata ravnati po mojem prevodu,
nočem sodelovati z njima, ker vem, po kom sem se zgledoval pri svojem prevodu. Četudi bi, ako bi Bog
tako hotel, čeprav samo pri pridiganju storil napako ali zašel v zmoto, bi pred vsemi vernimi in učenimi za
to sprejel odgovornost.
Peti vzrok: Bil sem obdolžen, da ni prišel Srb Demetrij, čeprav mi je gospod Štefan lastnoročno od tod
v Ljubljano pisal, da je Demetrijevo prevajanje in pisanje napačno in nič prida. To sem pisal Ambrožu in
mu poslal prepis omenjenega pisma gospoda Štefana. Nasprotno pa Uskoka ne moreta dovolj prehvaliti
Demetrijevega pisanja in prevajanja; imenujeta ga čisto zlato, in če ga lahko dobimo, pravita, ne
potrebujemo za cirilski tisk nobenega drugega, ker zelo dobro pozna tudi grško pisavo in druge jezike.5
Skratka, o laških burkah gospoda Štefana bi vedel napisati cele bukvice. Zna govoriti lepe, gladke in sladke
besede ter se delati ponižnega, uslužnega in revnega pred tistimi, o katerih ve, da bo od njih kaj dobil; če
pa si od koga ne obeta več koristi, mu obrne hrbet, kot to store vsi nehvaležneži. Jaz in moja žena sva ga
namreč v svoji revščini, ob pomanjkanju in bedi, v Rothenburgu in Kemptenu na pol bolnega skoraj tri
četrt leta nesebično vzdrževala pri svoji mizi in v postelji, mu dala ali posodila precej denarja, za kar nama
ni nikoli kaj povrnil. V mestih sem ga pri dobrih gospodih, deželanih in drugih kristjanih na mnogih
krajih priporočal in mu pomagal; pri tem se mu je zmeraj bolje godilo kot meni in pridobil je več kot
jaz, kar se dobro vidi na njegovem gospodinjstvu in oblačilih. Pa je bil vendar tako nesramen, da je pred
dvema letoma hotel od mene še več; ko je namreč narobe razumel, da so mi Kranjci baje darovali 1000
goldinarjev za slovenski tisk (od tega doslej nisem dobil nič, niti za plačilo tiska), je hotel dobiti tudi svoj
5 Demetrij ni prišel v Urach, zaustavil se je na Ogrskem, kjer je pri vojvodi Aleksandru prevzel skrb za ljudsko izobraževanje. Gl.
Elze, Briefe, 149 (op. 11).
113
tolikšnem trudu, pisanju, skrbeh, številnih težkih pridigah (prevajanje za tistega, ki jezike zna, ni nobeno
delo) in popotovanjih od hrvaškega tiska? Namreč nič, to dokazujejo moji računi; on pa ima od tega lepo
korist, kar bodo pokazali njegovi računi.
Tretji vzrok: Ko sem gospodu Štefanu pred nekaj dnevi dejal, da sem z Uskoki na poti semkaj veliko
porabil, me je dvakrat vprašal, ali so mi Kranjci dali kaj za hrvaški tisk in za popotnico Uskokom. Rekel
sem, da nič. Na to je zmajal z glavo. Iz tega sklepam, da me sumi, da denar, ki ga sprejemam za tisk,
hranim zase, kakor dela on sam, saj naj bi okoli Regensburga in na Bavarskem razglašal, da tiska hrvaško
in turško biblijo, tako da v Burghausnu in drugod zanj zbirajo denar; to je meni pa tudi drugim prišlo na
uho v Salzburgu, poleg tega pa sem o tem bral neko pismo, tako da moram verjeti, da je res tako.
Četrti vzrok: Tudi dobrega starega gospoda Antona je nahujskal proti meni, saj je ta do mene postal
neprijazen. Ko sem včeraj prišel v tiskarno, sem slišal besedo, ki ni bila prav prevedena. Dejal sem, naj
prevaja prav, tako kakor sem prevajal sam po Lutru in drugih. Tedaj se je gospod Anton jezno obregnil
name, rekoč, da noče biti vezan na moj prevod, češ da njega in gospoda Štefana preziram. In vendar je bil
moj prevod pravilen ter se je ujemal s knjigami Uskokov. Če se ne nameravata ravnati po mojem prevodu,
nočem sodelovati z njima, ker vem, po kom sem se zgledoval pri svojem prevodu. Četudi bi, ako bi Bog
tako hotel, čeprav samo pri pridiganju storil napako ali zašel v zmoto, bi pred vsemi vernimi in učenimi za
to sprejel odgovornost.
Peti vzrok: Bil sem obdolžen, da ni prišel Srb Demetrij, čeprav mi je gospod Štefan lastnoročno od tod
v Ljubljano pisal, da je Demetrijevo prevajanje in pisanje napačno in nič prida. To sem pisal Ambrožu in
mu poslal prepis omenjenega pisma gospoda Štefana. Nasprotno pa Uskoka ne moreta dovolj prehvaliti
Demetrijevega pisanja in prevajanja; imenujeta ga čisto zlato, in če ga lahko dobimo, pravita, ne
potrebujemo za cirilski tisk nobenega drugega, ker zelo dobro pozna tudi grško pisavo in druge jezike.5
Skratka, o laških burkah gospoda Štefana bi vedel napisati cele bukvice. Zna govoriti lepe, gladke in sladke
besede ter se delati ponižnega, uslužnega in revnega pred tistimi, o katerih ve, da bo od njih kaj dobil; če
pa si od koga ne obeta več koristi, mu obrne hrbet, kot to store vsi nehvaležneži. Jaz in moja žena sva ga
namreč v svoji revščini, ob pomanjkanju in bedi, v Rothenburgu in Kemptenu na pol bolnega skoraj tri
četrt leta nesebično vzdrževala pri svoji mizi in v postelji, mu dala ali posodila precej denarja, za kar nama
ni nikoli kaj povrnil. V mestih sem ga pri dobrih gospodih, deželanih in drugih kristjanih na mnogih
krajih priporočal in mu pomagal; pri tem se mu je zmeraj bolje godilo kot meni in pridobil je več kot
jaz, kar se dobro vidi na njegovem gospodinjstvu in oblačilih. Pa je bil vendar tako nesramen, da je pred
dvema letoma hotel od mene še več; ko je namreč narobe razumel, da so mi Kranjci baje darovali 1000
goldinarjev za slovenski tisk (od tega doslej nisem dobil nič, niti za plačilo tiska), je hotel dobiti tudi svoj
5 Demetrij ni prišel v Urach, zaustavil se je na Ogrskem, kjer je pri vojvodi Aleksandru prevzel skrb za ljudsko izobraževanje. Gl.
Elze, Briefe, 149 (op. 11).
113
