Page 69 - Tina Vršnik Perše (ur.). Strokovni delavci v poklicnem in strokovnem izobraževanju in njihov profesionalni razvoj. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2015. Digitalna knjižnica, Documenta 10.
P. 69
umevanju samega sebe pomaga učitelju refleksija. Ta pristop lahko zahteva veliko časa,
je zelo drag, njegovi učinki pa so nepredvidljivi.
3. Sprememba okolja – kritični kontekstualni pogled:
Za učiteljev razvoj je z vidika okolja pomembno, da okoliščine učiteljevega delovnega oko-
lja oblikujejo in omogočajo pogoje, v katerih uspejo ali propadejo iniciative učiteljevega ra-
zvoja, ter da so okoliščine poučevanja same po sebi lahko središče učiteljevega razvoja (kul-
tura poučevanja je ključna točka za napredek in spremembe).
Ob dodiplomskem izobraževanju je pomemben poudarek namenjen seveda tudi na-
daljnjemu izobraževanju in usposabljanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.
Mnogi avtorji se strinjajo, da je za spreminjanje učiteljevega dela in kakovost pouče-
vanja in učenja pomembno usposabljanje ter izpopolnjevanje učiteljev. Pri tem moramo
upoštevati, da že študenti, ki vstopajo v program za učitelje, niso prazne posode, ki naj bi
jih napolnili z idejami o dobrem izobraževanju (Swennen, Jörg, Korthagen, 1998; Dadds,
2001), toliko bolj to velja za učitelje.
Temeljni namen strokovnega usposabljanja naj bi bil učitelju pomagati dvigniti mo-
žnost razmišljajočega ravnanja med poukom in v drugih šolskih okoliščinah, v naspro-
tju z rutinskimi. Zato moramo (tako pri začetnem izobraževanju kot tudi pri nadaljnjem)
smiselno povezati razvoj kognicije in strategij premišljenega ravnanja. C. Razdevšek Puč-
ko (1993) poudarja, da gre za dva vzajemno povezana procesa, ki potekata po več stopnjah:
1. Ustvarjanje kognitivne disonance
Gre za to, da se posameznik zave neustreznosti, nezadovoljivosti lastnega znanja, sta-
lišč prepričanj … Nekateri avtorji govorijo o »stanju odmrznitve« (Marentič Požarnik,
1987, Elton, 1998, cit. po Marentič Požarnik, 1998). Značilnosti te stopnje so povečana
kritičnost do lastnega dela, zavestna vključitev posameznika v proces spreminjanja, su-
bjektivni občutek smotrnosti in možnosti sprememb.
2. Refleksija obstoječe prakse
Potrebna je kognitivna analiza lastnega dela. C. Razdevšek Pučko (1993) pri tem pou-
darja vlogo skupine, kjer se razkrivajo dileme in konflikti, ko so člani skupine drug druge-
mu objektivno zrcalo lastnega dela, skupina pa lahko predstavlja zakladnico konkretnih
rešitev in primerov.
3. Preizkušanje novega znanja
Učitelj postane raziskovalec, gre za proces preizkušanja novih znanj, stališč, spretnosti.
Na tej stopnji je pomembno, da so konkretno opredeljeni cilji in pričakovanja, da je skupi-
na vadnica za poskuse in za porazdelitev odgovornosti, da so postavljena merila vrednote-
69
je zelo drag, njegovi učinki pa so nepredvidljivi.
3. Sprememba okolja – kritični kontekstualni pogled:
Za učiteljev razvoj je z vidika okolja pomembno, da okoliščine učiteljevega delovnega oko-
lja oblikujejo in omogočajo pogoje, v katerih uspejo ali propadejo iniciative učiteljevega ra-
zvoja, ter da so okoliščine poučevanja same po sebi lahko središče učiteljevega razvoja (kul-
tura poučevanja je ključna točka za napredek in spremembe).
Ob dodiplomskem izobraževanju je pomemben poudarek namenjen seveda tudi na-
daljnjemu izobraževanju in usposabljanju strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju.
Mnogi avtorji se strinjajo, da je za spreminjanje učiteljevega dela in kakovost pouče-
vanja in učenja pomembno usposabljanje ter izpopolnjevanje učiteljev. Pri tem moramo
upoštevati, da že študenti, ki vstopajo v program za učitelje, niso prazne posode, ki naj bi
jih napolnili z idejami o dobrem izobraževanju (Swennen, Jörg, Korthagen, 1998; Dadds,
2001), toliko bolj to velja za učitelje.
Temeljni namen strokovnega usposabljanja naj bi bil učitelju pomagati dvigniti mo-
žnost razmišljajočega ravnanja med poukom in v drugih šolskih okoliščinah, v naspro-
tju z rutinskimi. Zato moramo (tako pri začetnem izobraževanju kot tudi pri nadaljnjem)
smiselno povezati razvoj kognicije in strategij premišljenega ravnanja. C. Razdevšek Puč-
ko (1993) poudarja, da gre za dva vzajemno povezana procesa, ki potekata po več stopnjah:
1. Ustvarjanje kognitivne disonance
Gre za to, da se posameznik zave neustreznosti, nezadovoljivosti lastnega znanja, sta-
lišč prepričanj … Nekateri avtorji govorijo o »stanju odmrznitve« (Marentič Požarnik,
1987, Elton, 1998, cit. po Marentič Požarnik, 1998). Značilnosti te stopnje so povečana
kritičnost do lastnega dela, zavestna vključitev posameznika v proces spreminjanja, su-
bjektivni občutek smotrnosti in možnosti sprememb.
2. Refleksija obstoječe prakse
Potrebna je kognitivna analiza lastnega dela. C. Razdevšek Pučko (1993) pri tem pou-
darja vlogo skupine, kjer se razkrivajo dileme in konflikti, ko so člani skupine drug druge-
mu objektivno zrcalo lastnega dela, skupina pa lahko predstavlja zakladnico konkretnih
rešitev in primerov.
3. Preizkušanje novega znanja
Učitelj postane raziskovalec, gre za proces preizkušanja novih znanj, stališč, spretnosti.
Na tej stopnji je pomembno, da so konkretno opredeljeni cilji in pričakovanja, da je skupi-
na vadnica za poskuse in za porazdelitev odgovornosti, da so postavljena merila vrednote-
69
