Page 163 - Tina Vršnik Perše (ur.). Strokovni delavci v poklicnem in strokovnem izobraževanju in njihov profesionalni razvoj. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2015. Digitalna knjižnica, Documenta 10.
P. 163
ali dijaku omogočajo aktivno pridobivanje znanja, ki je uporabno in ga lahko prenese-
mo znotraj predmetnega področja in širše.
Če se učitelji izobražujejo in usposabljajo na področjih: novosti v poklicu in stroki, za
katerega se usposabljajo dijaki, ki jih poučujem (β = ,328; p = ,000; R2* = ,145); povezovanje
z delodajalci (β = ,190; p = ,000; R2* = ,025 ) in obravnava disciplinskih in vedenjskih težav
(β = -,074; p = ,002; R2* = ,005), pogosteje uporabljajo praktično umerjenost pri obravna-
vi nove učne snovi. Pri tem je najbolj pomembno izobraževanje prav o novostih v poklicu
in stroki, za katerega se usposabljajo dijaki. Učitelj, ki ima potrebna znanja s tega podro-
čja, lahko tudi novo snov osvetli s praktičnega vidika. Izobraževanje o novostih namreč
pojasni kar 14,5 odstotkov variance načina poučevanja Umerjenost k praktični uporabno-
sti pri obravnavi nove učne snovi, medtem ko model v celoti pojasni 17,3 odstotkov varian-
ce. Usmerjenost k praktični uporabnosti snovi je pomembna, saj se tako dijake spodbuja k
pridobivanju novega znanja na način, da se osmisli uporaba novega znanja. Ta pristop po-
stavlja dijaka v osrednjo aktivno vlogo in postavlja aktivnost dijaka kot nujen pogoj za pri-
dobivanje znanja. V tem okviru učitelj s svojim strokovnim znanjem upošteva predzna-
nje in ozadje učenca ali dijaka, ga motivira in osmišlja učni proces ter hkrati gradi njegove
spretnosti in kompetence.
Učitelj v večji meri uporablja informacijsko-komunikacijsko tehnologijo pri pouku,
kadar se udeležuje tudi izobraževanj s področij njene uporabe (β = ,207; p = ,000; R2* =
,059) in tudi področij: vsebine in novosti mojega predmetnega področja (β = ,099; p = ,000;
R2* = ,007); obravnava disciplinskih in vedenjskih težav (β = -,097; p = ,000; R2* = ,004); iz-
popolnjevanje v znanju in konverzacija v tujem jeziku (β = -,089; p = ,000; R2* = ,006). Pri
tem večinski delež variance pojasni področje izobraževanja o veščinah uporabe informa-
cijske tehnologije. Vidimo lahko neposreden prenos pridobljenih znanj v pouk, oziroma
izostanek uporabe tovrstnih tehnologij pri obravnavi nove učne snovi, v kolikor učitelji
niso vešči njihove uporabe. Tudi L. Desimone in sod. (2002) v svoji raziskavi, ki je tri leta
zapored spremljala vpliv nadaljnjega strokovnega izobraževanja in usposabljanja na nači-
ne poučevanja, ugotavljajo pomembno povezanost med obravnavo in uporabo konkretnih
vsebin v nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju in prenosu teh istih vsebin v lasten na-
čin obravnave nove učne snovi.
Motivacijski pristop k obravnavi nove učne snovi pomembno napoveduje več različnih
izobraževanj, ki pa skupaj pojasnijo relativno malo variance, to je 7 odstotkov. Najvišjo na-
povedno moč ima izobraževanje s področij: vodenje in upravljanje v šoli ter novosti v po-
klicu in stroki, za katerega se usposabljajo dijaki, ki jih poučujem (β = -,074; p = ,002; R2* =
163
mo znotraj predmetnega področja in širše.
Če se učitelji izobražujejo in usposabljajo na področjih: novosti v poklicu in stroki, za
katerega se usposabljajo dijaki, ki jih poučujem (β = ,328; p = ,000; R2* = ,145); povezovanje
z delodajalci (β = ,190; p = ,000; R2* = ,025 ) in obravnava disciplinskih in vedenjskih težav
(β = -,074; p = ,002; R2* = ,005), pogosteje uporabljajo praktično umerjenost pri obravna-
vi nove učne snovi. Pri tem je najbolj pomembno izobraževanje prav o novostih v poklicu
in stroki, za katerega se usposabljajo dijaki. Učitelj, ki ima potrebna znanja s tega podro-
čja, lahko tudi novo snov osvetli s praktičnega vidika. Izobraževanje o novostih namreč
pojasni kar 14,5 odstotkov variance načina poučevanja Umerjenost k praktični uporabno-
sti pri obravnavi nove učne snovi, medtem ko model v celoti pojasni 17,3 odstotkov varian-
ce. Usmerjenost k praktični uporabnosti snovi je pomembna, saj se tako dijake spodbuja k
pridobivanju novega znanja na način, da se osmisli uporaba novega znanja. Ta pristop po-
stavlja dijaka v osrednjo aktivno vlogo in postavlja aktivnost dijaka kot nujen pogoj za pri-
dobivanje znanja. V tem okviru učitelj s svojim strokovnim znanjem upošteva predzna-
nje in ozadje učenca ali dijaka, ga motivira in osmišlja učni proces ter hkrati gradi njegove
spretnosti in kompetence.
Učitelj v večji meri uporablja informacijsko-komunikacijsko tehnologijo pri pouku,
kadar se udeležuje tudi izobraževanj s področij njene uporabe (β = ,207; p = ,000; R2* =
,059) in tudi področij: vsebine in novosti mojega predmetnega področja (β = ,099; p = ,000;
R2* = ,007); obravnava disciplinskih in vedenjskih težav (β = -,097; p = ,000; R2* = ,004); iz-
popolnjevanje v znanju in konverzacija v tujem jeziku (β = -,089; p = ,000; R2* = ,006). Pri
tem večinski delež variance pojasni področje izobraževanja o veščinah uporabe informa-
cijske tehnologije. Vidimo lahko neposreden prenos pridobljenih znanj v pouk, oziroma
izostanek uporabe tovrstnih tehnologij pri obravnavi nove učne snovi, v kolikor učitelji
niso vešči njihove uporabe. Tudi L. Desimone in sod. (2002) v svoji raziskavi, ki je tri leta
zapored spremljala vpliv nadaljnjega strokovnega izobraževanja in usposabljanja na nači-
ne poučevanja, ugotavljajo pomembno povezanost med obravnavo in uporabo konkretnih
vsebin v nadaljnjem izobraževanju in usposabljanju in prenosu teh istih vsebin v lasten na-
čin obravnave nove učne snovi.
Motivacijski pristop k obravnavi nove učne snovi pomembno napoveduje več različnih
izobraževanj, ki pa skupaj pojasnijo relativno malo variance, to je 7 odstotkov. Najvišjo na-
povedno moč ima izobraževanje s področij: vodenje in upravljanje v šoli ter novosti v po-
klicu in stroki, za katerega se usposabljajo dijaki, ki jih poučujem (β = -,074; p = ,002; R2* =
163
