Page 63 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

teorije države kot izraz (samo)razumevanja posameznika 63

ločitve­med subjektom in objektom) v Zhu Xijevem sistemu ni prosto­
ra. Vendar je bil kot dober konfucijanist prisiljen podrobno obdelati tudi
najstarodavnejše konfucijansko izročilo. Tako je tudi za ta problem na­
šel enostavno rešitev: »Boga« oziroma najvišjo silo, ki vlada celotnemu
kozmosu in je prežeta s »pravilno moralo«, je enostavno izenačil z Li­
jem. Hou Wailu je o tem zapisal:

事實上, ‚理‘ 就是上帝. 如朱熹所說: ‚帝是理為主‘.
Pravzaprav je Li najvišje božanstvo. Zhu Xi o tem zapiše: Najvišji vladar je Li, ki
vlada. (Zhu 2014, Zhuzi shisi, Xun men ren wu, 306)
Zhu Xijeva filozofija je na Kitajskem skoraj pet stoletij predstavljala
vodilno smernico vladajoče ideologije. Vsakokrat, ko si je kateri od vla­
darjev Južne dinastije Song spet zaželel razširiti ali okrepiti svojo oblast,
je to utemeljil z Zhu Xijevim naukom. (ibid., 309)
Po obdobju Južne dinastije Song je sistem politične oblasti kitajske
države temeljil na polariteti med konfucijansko doktrino, pomešano z
legalističnimi elementi. V osnovni koncepciji socialne organizacije po­
slej vse do pričetka 19. stoletja ni prišlo do nikakršnih bistvenih spre­
memb. Za individuum v smislu samostojnega subjekta v tem sistemu se­
veda ni bilo prostora.
Namesto epiloga tega poglavja prisluhnimo citatu W. Bauerja, ki
pravi:
Pravzaprav je prav tragično opazovati, kako se je državi v teku časa vse bolje posre­
čilo kanalizirati vsako obliko individualnosti in kako je vse popolneje znala zapre­
ti vse stranpoti posebnežev. Če katerega od samotarjev ni bilo mogoče prepričati, po­
tem ga je državna ideologija enostavno »udomačila« z neopazno, na videz malen­
kostno spremembo njihovih idealov, kar so le-ti nič hudega sluteč, večkrat celo hvale­
žno sprejeli, kajti navidezno jim je bila s tem ponudena možnost pozitivne formula­
cije njihovih ciljev, ki so jih bili poprej že tradicionalno lahko definirali samo negativ­
no. Tako so se roparji v svojem samorazumevanju spremenili v partizane, nepokorne­
ži v lojaliste, eremiti pa v upokojence. Vsak od njih je torej na svoj specifičen način slu­
žil državi in s tem so prav v vlogi izjeme, za kakršno so se imeli, toliko bolj potrjevali
pravilo. (Bauer 1968, 41)