Page 60 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
dizma v kitajski zgodovini srečujemo že vse od 5. stoletja naprej, svoj po­
litični vrhunec pa so tovrstni pregoni doživeli sredi 9. stoletja. Zatiranju
budizma je sledilo splošno zatiranje pluralizma v vseh njegovih pojavnih
oblikah. Ideja o tem, da je enovit ideološki sistem za urejeno družbo nuj­
no potreben, se je globoko zakoreninila v etabliranih krogih izobražen­
cev takratnega časa. Svoj konkretni izraz je našla tako v teoretičnem do­
jemanju države, kot tudi v njeni politični stvarnosti. (prim. Franke in
Steiger 1978, 298)
Svoj največji razcvet pa je ta ideja doživela v obdobju dinastije Song
(宋, 960–1279), katerega sinologi često omenjajo kot »najbolj konfuci­
janskega vseh časov« (Bauer 1968, 286). V okviru t. i. neokonfucianiz­
ma, ki se je oblikoval v tem obdobju, in kateri je predstavljal drugo refor­
mo konfucijanskega nauka, je državna doktrina vsrkala vase veliko ele­
mentov budizma in daoizma, seveda tistih, ki so bili v skladu s pragma­
tičnim dojemanjem sveta in stvarnosti. Vendar se to žal ni zgodilo na na­
čin, ki bi bil omogočil plodno sintezo treh idejnih sistemov, temveč na­
sprotno, v smislu integracije prvotno nekonfucijanskih dejavnikov v or­
todoksno doktrino konfucianizma. Neokonfucijanisti so namreč spre­
jeli zlasti posamične zunanje oblike daoističnih in budističnih diskur­
zov ter jih ob tem spretno »zapolnili« s konfucijansko vsebino. S tem
je konfucianizem dosegel popolnost kot edina vseobsegajoča, resnično
»osrednja«33 resnica. Vse ostale ideje so poslej poleg njega v najboljšem
primeru dajale vtis bledih odsevanj njegovega kvantitativno obsežnega
blišča.
Politik, ki je ta sistem, (katerega zametke najdemo že v delih filozo­
fa Han Yuja 韩愈 iz obdobja dinastije Tang 唐, 618–906), razvil do po­
polnosti, je bil Zhu Xi 朱熹, najpomembnejši predstavnik neokonfuci­
janske šole Južne dinastije Song (南宋, 1127–1280). Zhi Xijeva filozo­
fija temelji na osnovnem strukturnem principu Li 理. Pomen tega ter­
mina je v zahodnih jezikih še vedno sporen; često ga sinologi prevajajo
opisno kot vse prešinjajoč, vse »urejajoč princip«. Nekateri ga imenu­
jejo tudi »prasila ali determinacija bistva«; Forke, na primer, se je od­
ločil za termin »razuma«. Vendar ta prevod ni vselej najbolj primeren,
kajti »razum« predstavlja v zahodnih jezikih največkrat kvaliteto, ki je
med vsemi zemeljskimi bitji dana samo človeku, medtem ko Zhu Xijev

33 »Pot Sredine« je pomemben ideal konfucijanskega nauka, ki prihaja do izraza že v naslovu enega
temeljnih klasikov konfucijanskega kanona, namreč v knjigi Zhong Yong (中庸, Nauk o Sredini);
tudi kitajsko ime Kitajske (中国) se v prevodu glasi »Dežela (Cesarstvo) Sredine«.