Page 59 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 59
teorije države kot izraz (samo)razumevanja posameznika 59
Le-ta v tem času tudi uradno pridobi naziv »Huang di« (皇帝, Božan
ski vladar). Gre za pojem, ki izvira že iz obdobja dinastije Qin (221–206
pr. n. št.) in s katerim se je kitil prvi vladar, ki je pod svojim žezlom zdru
žil ogromno državo, Qin shi huang di 秦始皇帝. K najpomembnejšim
nalogam cesarja sodi njegova dolžnost, da svojim podložnikom poma
ga »kultivirati« njihovo naravo. Zakaj navadni zemljani tega sami ne
zmorejo ...
天生民性有善質，而未能善，於是為之立王以善之，此天意
也。
Nebo je ustvarilo človeško naravo. Le-ta razpolaga z zametki dobrote, vendar ni iz
ključno dobra. Zato je nebo postavilo vladarja, ki mora skrbeti za to, da se dobrota (v
naravi ljudi) razvija. Vse to je volja neba. (Dong 2014, Shen cha ming hao, 59)
Zato Dong Zhongshu vselej znova poudarja dragocenost kulture.
Šele s kultivacijo svoje narave človek namreč postane enakovreden nebu
in zemlji. Zaradi tega je bil Dong eden prvih učenjakov, ki so se zavzema
li za ustanovitev državnega izobraževalnega sistema.
Z ustanavljanjem šol v poglavitnih krajih in trgih mora cesar poskrbeti za to, da se
ljudstvo seznani s človečnostjo (ren), pravičnostjo (yi) in nravnostjo (li), kajti samo
vzgoja privede do veličastnega delovanja v nravnosti. (Granet 1976, 274)
Seveda se je Dong Zhongshu zavzemal za ustanavljanje tovrstnih in
štitucij predvsem zaradi tega, ker je upal, da bodo ljudstvo moralno vzga
jale. Izobrazba v smislu zbiranja konkretnega znanja mu pri tem ni bila
pomembna; glavni smisel tovrstnih šol je bila integracija posameznika s
pomočjo indoktrinacije.
Čeprav je legalistično-sinkretističen konfucianizem obdobja dina
stije Han postal vladajoča ideologija, je v kasnejših desetletjih in stoletjih
vase vsrkal tudi nemalo daoističnih in budističnih elementov. V obdobju
od 2. do 9. stoletja je na Kitajskem vladal tudi relativni pluralizem, svo
boda govora in izražanja različnih idej – seveda v točno določenih me
jah: ideoloških temeljev političnega sistema ni bilo dovoljeno prevpraše
vati. Uradna doktrina je sprejemala samo tiste duhovne elemente, ki so
ustrezali trenutnim interesom vladajočih, in katere je bilo zato mogoče
z njimi povezati v smislu ideoloških korektur oziroma ideološkega pri
lagajanja.
Vendar sta zlasti budistična filozofija in religija na Kitajsko vnesli
tudi nevarnost določene notranje nestabilnosti, saj sta po svoje negira
li sámo jedro koncepta kitajske državnosti. Zato posamične pregone bu
Le-ta v tem času tudi uradno pridobi naziv »Huang di« (皇帝, Božan
ski vladar). Gre za pojem, ki izvira že iz obdobja dinastije Qin (221–206
pr. n. št.) in s katerim se je kitil prvi vladar, ki je pod svojim žezlom zdru
žil ogromno državo, Qin shi huang di 秦始皇帝. K najpomembnejšim
nalogam cesarja sodi njegova dolžnost, da svojim podložnikom poma
ga »kultivirati« njihovo naravo. Zakaj navadni zemljani tega sami ne
zmorejo ...
天生民性有善質，而未能善，於是為之立王以善之，此天意
也。
Nebo je ustvarilo človeško naravo. Le-ta razpolaga z zametki dobrote, vendar ni iz
ključno dobra. Zato je nebo postavilo vladarja, ki mora skrbeti za to, da se dobrota (v
naravi ljudi) razvija. Vse to je volja neba. (Dong 2014, Shen cha ming hao, 59)
Zato Dong Zhongshu vselej znova poudarja dragocenost kulture.
Šele s kultivacijo svoje narave človek namreč postane enakovreden nebu
in zemlji. Zaradi tega je bil Dong eden prvih učenjakov, ki so se zavzema
li za ustanovitev državnega izobraževalnega sistema.
Z ustanavljanjem šol v poglavitnih krajih in trgih mora cesar poskrbeti za to, da se
ljudstvo seznani s človečnostjo (ren), pravičnostjo (yi) in nravnostjo (li), kajti samo
vzgoja privede do veličastnega delovanja v nravnosti. (Granet 1976, 274)
Seveda se je Dong Zhongshu zavzemal za ustanavljanje tovrstnih in
štitucij predvsem zaradi tega, ker je upal, da bodo ljudstvo moralno vzga
jale. Izobrazba v smislu zbiranja konkretnega znanja mu pri tem ni bila
pomembna; glavni smisel tovrstnih šol je bila integracija posameznika s
pomočjo indoktrinacije.
Čeprav je legalistično-sinkretističen konfucianizem obdobja dina
stije Han postal vladajoča ideologija, je v kasnejših desetletjih in stoletjih
vase vsrkal tudi nemalo daoističnih in budističnih elementov. V obdobju
od 2. do 9. stoletja je na Kitajskem vladal tudi relativni pluralizem, svo
boda govora in izražanja različnih idej – seveda v točno določenih me
jah: ideoloških temeljev političnega sistema ni bilo dovoljeno prevpraše
vati. Uradna doktrina je sprejemala samo tiste duhovne elemente, ki so
ustrezali trenutnim interesom vladajočih, in katere je bilo zato mogoče
z njimi povezati v smislu ideoloških korektur oziroma ideološkega pri
lagajanja.
Vendar sta zlasti budistična filozofija in religija na Kitajsko vnesli
tudi nevarnost določene notranje nestabilnosti, saj sta po svoje negira
li sámo jedro koncepta kitajske državnosti. Zato posamične pregone bu
