Page 22 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
izhaja iz determiniranega položaja posameznika v družbi, temveč iz nje­
govih individualnih kvalitet. V nasprotju z legalističnim pojmom demo­
kratičnega prava je ta vedenjska etika služila predvsem kot orodje, ki naj
bi posamezniku pomagalo spoznavati smisel in konkretni ustroj hierar­
hičnih razlik med posamičnimi osebami, stopnjo in funkcijo njihovega
socialnega položaja ter njihovo družbeno vlogo glede na starost in spol.
Samorazumevanje posameznika znotraj družbe, ki tvori podlago to­
vrstnim socialnim konvencijam, se ne vzpostavlja kot individualistična
zavest, temveč kot zavest individualizacije.
V nasprotju z individualizmom, katerega temeljna značilnost je pou­
darjanje in pozitivno vrednotenje domnevnih tipičnih lastnosti posame­
znika v nasprotju s kolektivnimi oziri in dolžnostmi, predstavlja indivi­
dualizacija proces identitete posameznika kot organskega dela kozmič­
ne – s tem pa tudi družbene – Celote. Samorazumevanje posameznikov
v okviru takšnega videnja stvarnosti nikoli ne izhaja iz predstave takšne­
ga individuuma, ki bi bil ločen od kozmične in družbene celovitosti. Tu­
kaj je pomembno omeniti tudi dejstvo, da tovrstnega samorazumevanja
posameznika kljub velikemu poudarku splošnih družbenih ozirov, ki je
v njem nedvomno prisoten, nikakor ne gre enačiti s principom kolekti­
vizma. Pri slednjem gre namreč za nasprotni pol individualizma kot me­
hanistične ideologije, katere temelj je dihotomija med individuumom in
družbo. V individualizacijskem kontekstu posebnosti posameznika na­
mreč ne moremo razumevati kot nekaj, kar bi bilo tuje splošni celovito­
sti skupnosti, temveč prej kot posebno razmerje mešanja ali diferenciaci­
je tistih funkcij in sposobnosti, ki so same po sebi univerzalnega znača­
ja. V tovrstnem samorazumevanju sta posameznik in družba medseboj­
no v komplementarnem odnosu. Kadar pa se izrecno izpostavi vpraša­
nje o tem, kateri od obeh komplementarnih dejavnikov je pomembnej­
ši, bodo vse najvplivnejše vzhodnoazijske državne doktrine (zlasti seveda
konfucijanstvo) postavile splošno pred posebnosti, družbo pred posame­
znikom. Tudi to tradicionalno razumevanje medčloveških odnosov je v
obeh obravnavanih jezikovno-kulturnih krogih še dandanes relevantno.
To prikazuje tudi eno izmed ostalih vprašanj zgoraj omenjene kompara­
tivne ankete, v katerem je bila navedena vrsta binarnih nasprotij, anke­
tiranke in anketiranci pa so se morali pri vsakem od njih odločiti za tisti
pol dihotomije, ki se jim zdi bolj pomemben. Pri nasprotju »posameznik
– družba« je 78 % srednjeevropske populacije anketirank in anketiran­
cev kot pozitivnejši dejavnik izbralo »posameznika«, 62,71 % kitajske
pa je bilo mnenja, da je pozitivnejši člen nasprotja »družba«.