Page 23 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 23
splošno o bistvu teorije države 23
Zaradi specifičnih pogojev tradicionalnega politično-ekonomskega sis
tema kitajske družbe v pomenskem sklopu, ki se navezuje na pojem »za
kona« (falü 法律), prevladuje njegovo razumevanje v smislu omejitve in
prepovedi. Tudi pomenski sklop »zakona« v evropski tradiciji se sicer
navezuje na podobne pomene, vendar hkrati v okviru evropske tradici
je pridobiva še dodatno razsežnost – razsežnost osvoboditve (subjekta
pred zunanjimi heteronomnimi težnjami). Zakon je norma, ki ne defi
nira zgolj prepovedi in dolžnosti, temveč tudi pravice posameznika. Po
sebej pa to seveda velja za tisti subjekt, ki zakon določa, le-ta je najsvo
bodnejši član skupnosti. V tej logiki seveda nikakor ni presenetljivo, da
je avtonomni subjekt kot subjekt, ki si sam določa zakon, razumljen kot
svoboden subjekt, sam pojem avtonomije pa se asociira s pojmom (četu
di zgolj negativno definirane) svobode.
V tem je po vsej verjetnosti potrebno iskati globlji vzrok medseboj
no kontradiktornega razumevanja pojma avtonomije v širših plasteh
obeh obravnavanih kulturnih krogov. Avtonomni subjekt, ki si sam do
loča svoj zakon, je v kontekstu evropske duhovne tradicije svoboden in
dividuum. Posameznik, ki si določa sam svoj zakon v družbi, kjer se po
jem zakona enači s pojmom družbeno definiranih restrikcij (Kitajska),
si lahko določa zgolj omejitve, zakaj v tem kontekstu je vsaka normirana
svoboda, pa naj bo še tako radikalno individualizirana, zgolj oblika sa
monadzorovanja.
Zaradi specifičnih pogojev tradicionalnega politično-ekonomskega sis
tema kitajske družbe v pomenskem sklopu, ki se navezuje na pojem »za
kona« (falü 法律), prevladuje njegovo razumevanje v smislu omejitve in
prepovedi. Tudi pomenski sklop »zakona« v evropski tradiciji se sicer
navezuje na podobne pomene, vendar hkrati v okviru evropske tradici
je pridobiva še dodatno razsežnost – razsežnost osvoboditve (subjekta
pred zunanjimi heteronomnimi težnjami). Zakon je norma, ki ne defi
nira zgolj prepovedi in dolžnosti, temveč tudi pravice posameznika. Po
sebej pa to seveda velja za tisti subjekt, ki zakon določa, le-ta je najsvo
bodnejši član skupnosti. V tej logiki seveda nikakor ni presenetljivo, da
je avtonomni subjekt kot subjekt, ki si sam določa zakon, razumljen kot
svoboden subjekt, sam pojem avtonomije pa se asociira s pojmom (četu
di zgolj negativno definirane) svobode.
V tem je po vsej verjetnosti potrebno iskati globlji vzrok medseboj
no kontradiktornega razumevanja pojma avtonomije v širših plasteh
obeh obravnavanih kulturnih krogov. Avtonomni subjekt, ki si sam do
loča svoj zakon, je v kontekstu evropske duhovne tradicije svoboden in
dividuum. Posameznik, ki si določa sam svoj zakon v družbi, kjer se po
jem zakona enači s pojmom družbeno definiranih restrikcij (Kitajska),
si lahko določa zgolj omejitve, zakaj v tem kontekstu je vsaka normirana
svoboda, pa naj bo še tako radikalno individualizirana, zgolj oblika sa
monadzorovanja.
