Page 20 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 20
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
3. »Avtonomija (zilü 自律) je svoboda na podlagi samoodgovornosti
自己對自己 付責任 的自由.«
Povzetek rezultatov in definiranje problema
Rezultati pričujoče ankete jasno izpostavljajo dejstvo, da je razumevanje
besede avtonomija v srednjeevropskem kulturno-jezikovnem kontekstu
tesno povezano s pojmovanjem svobode v smislu nevmešavanja, medtem
ko se dojemanje njegovega uradnega sinonima v kitajščini (zilü 自律)
v kitajskem kulturno-jezikovnem kontekstu večinoma navezuje na po
menski sklop »samoomejevanja« v smislu samonadzorovanja oziroma
samorestrikcije. Če se sedaj za hip vrnemo k etimološkemu jedru obrav
navanega izraza, ki bi ga, kot rečeno, v obeh sociokulturnih krogih (in
obeh obravnavnih izrazih »avtonomija/zilü 自律«) lahko definirali kot
pomenski sklop, ki izraža »sam svoj zakon«, se moramo vprašati, od
kod izvira diskrepanca med enakim etimološko-funkcionalnim pojmo
vanjem na eni in očitno popolnoma različnima, če ne celo medsebojno
nasprotnima, percepcijama na nivoju splošnega, družbeno veljavnega so
cialnega konteksta na drugi strani.
Na podlagi določenega splošnega poznavanja obeh kulturnih tradi
cij lahko postavimo hipotezo, da do navedene diskrepance prihaja zara
di vloge, funkcije in družbene percepcije samega pojma »zakona«, ki je
v tej zvezi v kitajščini označen s (smiselno neoporečno ustrezajočo) pi
smenko »lü 律«.2
Za boljše razumevanje navedene problematike, v kateri je (po nave
deni hipotezi) najti vzrok diskrepance med funkcionalnim in sociokul
turnim pomenom besed avtonomija oziroma zilü 自律, si moramo vsaj v
grobih orisih ogledati tudi razvoj razmerja med posameznikom in druž
bo v obeh obravnavanih jezikovno-kulturnih krogih.
Nastavek razlage: pojmovanje zakona kot kriterija
družbenih razmerij v evropski in kitajski tradiciji
Pojma zakona kot kriterija družbenih razmerij ne moremo dojemati lo
čeno od družbenega sistema, v katerem nastaja in deluje. Razmerje zako
2 Zakon v smislu pravno-juridičnega normiranja se v kitajščini sicer izraža s sklopom »falü 法律«,
vendar ji pri sestavljanju novih polimorfemov iz posamičnih, že obstoječih sestavljenk stilistično
integrativne smernice narekujejo odločitev za enega od obeh, v izvirni sestavljenki uporabljenih
zlogov. Slogovno-pomenski ustroj kitajskega jezika bi težko prenesel skovanko »zifalü 自法律«,
kombinacija »zifa 自法« pa v tej zvezi ne bi bila pomensko neoporečna. Evropski termin»zakon«
in kitajski termin »lü 律« sta namreč v formalno-funkcionalnem smislu identična, medtem ko sta
po vsebini, kakršna se kaže skozi kulturno-civilizacijske konotacije, popolnoma različna in celo kon-
tradiktorna.
3. »Avtonomija (zilü 自律) je svoboda na podlagi samoodgovornosti
自己對自己 付責任 的自由.«
Povzetek rezultatov in definiranje problema
Rezultati pričujoče ankete jasno izpostavljajo dejstvo, da je razumevanje
besede avtonomija v srednjeevropskem kulturno-jezikovnem kontekstu
tesno povezano s pojmovanjem svobode v smislu nevmešavanja, medtem
ko se dojemanje njegovega uradnega sinonima v kitajščini (zilü 自律)
v kitajskem kulturno-jezikovnem kontekstu večinoma navezuje na po
menski sklop »samoomejevanja« v smislu samonadzorovanja oziroma
samorestrikcije. Če se sedaj za hip vrnemo k etimološkemu jedru obrav
navanega izraza, ki bi ga, kot rečeno, v obeh sociokulturnih krogih (in
obeh obravnavnih izrazih »avtonomija/zilü 自律«) lahko definirali kot
pomenski sklop, ki izraža »sam svoj zakon«, se moramo vprašati, od
kod izvira diskrepanca med enakim etimološko-funkcionalnim pojmo
vanjem na eni in očitno popolnoma različnima, če ne celo medsebojno
nasprotnima, percepcijama na nivoju splošnega, družbeno veljavnega so
cialnega konteksta na drugi strani.
Na podlagi določenega splošnega poznavanja obeh kulturnih tradi
cij lahko postavimo hipotezo, da do navedene diskrepance prihaja zara
di vloge, funkcije in družbene percepcije samega pojma »zakona«, ki je
v tej zvezi v kitajščini označen s (smiselno neoporečno ustrezajočo) pi
smenko »lü 律«.2
Za boljše razumevanje navedene problematike, v kateri je (po nave
deni hipotezi) najti vzrok diskrepance med funkcionalnim in sociokul
turnim pomenom besed avtonomija oziroma zilü 自律, si moramo vsaj v
grobih orisih ogledati tudi razvoj razmerja med posameznikom in druž
bo v obeh obravnavanih jezikovno-kulturnih krogih.
Nastavek razlage: pojmovanje zakona kot kriterija
družbenih razmerij v evropski in kitajski tradiciji
Pojma zakona kot kriterija družbenih razmerij ne moremo dojemati lo
čeno od družbenega sistema, v katerem nastaja in deluje. Razmerje zako
2 Zakon v smislu pravno-juridičnega normiranja se v kitajščini sicer izraža s sklopom »falü 法律«,
vendar ji pri sestavljanju novih polimorfemov iz posamičnih, že obstoječih sestavljenk stilistično
integrativne smernice narekujejo odločitev za enega od obeh, v izvirni sestavljenki uporabljenih
zlogov. Slogovno-pomenski ustroj kitajskega jezika bi težko prenesel skovanko »zifalü 自法律«,
kombinacija »zifa 自法« pa v tej zvezi ne bi bila pomensko neoporečna. Evropski termin»zakon«
in kitajski termin »lü 律« sta namreč v formalno-funkcionalnem smislu identična, medtem ko sta
po vsebini, kakršna se kaže skozi kulturno-civilizacijske konotacije, popolnoma različna in celo kon-
tradiktorna.
