Page 15 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

splošno o bistvu teorije države 15
individualnih­potreb posameznika. Takšno razumevanje je možno šele
na podlagi pojmovne ločitve subjekta in objekta, ki je v pozni antiki
ustvarila abstraktum individuuma. Ta pojem je osnova in sestavni del
dualizmov starogrškega racionalizma, ki je na podlagi razvoja diferenci­
acij, v zahodnih humanističnih znanostih omogočil relativno jasno raz­
mejeno vejo teorij države.

Kitajskim teorijam države ne moremo pripisati enakega družbenega
položaja kot evropskim. Država je bila v kitajski tradiciji največkrat poj­
movana kot naravni sestavni del organsko-individualističnega kozmo­
sa. Zato kitajskih konceptov države in državnosti ne moremo razume­
vati kot faktorjev, ki bi bili ločeni od celovitosti vseh duhovno-material­
nih struktur civilizacije.

Najvišji vrednostni kriterij, iz katerega izhajajo vse vplivne evrop­
ske teorije države, predstavlja ideja pravičnosti. Vsaka posamezna teori­
ja države zato v sebi tvori zaključen poskus utemeljitve te ideje s pomo­
čjo (pravno) določljivih pravic in dolžnosti posameznika. Tovrstno ute­
meljevanje temelji zlasti po obdobju razsvetljenstva na linearno in cilj­
no usmerjeni diferenciaciji in osamosvajanju posameznih vidikov raz­
merja med subjektivno pojmovanim individuumom in objektivno poj­
movano družbo. Bistvo vsake posamezne državne teorije pa pri tem tvo­
ri njen poskus ustvarjanja in iskanja nečesa novega, kar bi bilo uporab­
no za celotno družbo.

V kitajski tradiciji po eni strani ne najdemo vere v to, da bi bilo mo­
goče enakovrednost in pravičnost med ljudmi doseči z normativno­
-pravnimi metodami. Po drugi strani tradicionalni kitajski koncepti dr­
žave ne izhajajo iz principa enkratnosti in absolutne spremenljivosti kot
v Evropi, temveč prej iz načela večnih premen in cikličnega vračanja.
Zato kitajske teorije države večinoma ne poudarjajo koristne uporabno­
sti v smislu pozitivnih sprememb, ampak neprikrito težijo k izpopolni­
tvi (oziroma čim popolnejši utemeljitvi) obstoječega stanja.

Medtem ko je državne teorije Evrope najkasneje od obdobja raz­
svetljenstva mogoče obravnavati kot kronološko-linearni, v sebi nad­
grajujoči se razvoj, lahko na Kitajskem v tem pogledu prej govorimo o
zaokroževanju in sinkretističnih reinterpretacijah kot o razvoju. Nače­
lo razvoja je bilo v Evropi opazno že v obdobju antike. Vse jasneje se je
izoblikovalo v obdobjih, ki so sledila srednjemu veku, svoj najpopolnej­
ši razcvet pa je doživelo v 19. in 20. stoletju v obliki dinamičnega vero­
vanja v napredek.