Page 12 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 12
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
in študij vsake drugačnosti omogoča določeno mero zdrave distance ter
s tem razkriva nekatere prvine, ki so se nam poprej iz socializacijskih
vzrokov zdele samoumevne, v popolnoma novi luči oziroma iz popolno
ma novega zornega kota.
Problematika medkulturnih primerjav
Kot rečeno, se moramo pri globalni primerjavi dveh različnih tradicij na
vsak način izogibati metodološke premise, po kateri bi naj šlo za »objek
tivističen« proces, ki bi mogel oba vidika opazovanja meriti z »enotni
mi« kalupi. Isto velja seveda tudi za vsako raziskavo posameznih ele
mentov različnih tradicij, predvsem ker ima vsak posamezni pojem, ki
se pri tem uporablja, v sklopu različnih kulturnih krogov tudi različen,
strogo določen, pomen. Ta specifičen pomen je namreč mogoče razu
meti samo v povezavi z zgodovinsko in idejno celovitostjo posamezne
družbe in iz nje izhajajočih vrednostnih norm, tudi če se zunanja, for
malna vsebina dotičnega pojma pri tem ne spremeni. V tem pogledu se
lahko za posebej nevarno izkaže prav vsaka raziskava različnih pojmo
vanj države, ki veljajo v posameznih družbah različnih ustrojev. Še pose
bej glede države kot ustanove, ki je nastala v različnih zgodovinskih pro
cesih pod različnimi stvarnimi pogoji, se nepremišljena uporaba zaho
dne znanstvene razčlenitve, (ki je seveda tudi sama plod specifično do
ločenega zgodovinskega procesa in prav tako specifično določene, z njim
najtesneje povezane, družbene ureditve) kaj lahko izkaže za metodo, ki
je sama po sebi zmotna in nas lahko zapelje na napačno pot. Tudi vzor
ci samih zgodovinskih raziskav namreč temeljijo na paradigmah, ki izvi
rajo iz lastne zgodovine.
Najpomembnejši pogoj, na čigar osnovi se lahko kljub tej proble
matiki dokopljemo do kolikor toliko veljavnih hipotez o predmetu naše
raziskave, bomo izpolnili z zavestnim upoštevanjem karakterističnih
strukturnih odnosov znotraj posamezne družbene stvarnosti in speci
fične logike, ki je s temi odnosi tesno povezana.
Prva konkretna težava pri obravnavanih vprašanjih izvira že iz sa
mega dejstva, da teorij družbene stvarnosti Kitajske ni mogoče razdelje
vati v posamična delna področja in jih na ta način raziskati ločeno – v
sklopu standardiziranih pojmovnih kalupov samostojnih disciplin – ka
kor je to po metodah zahodne znanosti v navadi. Če to kljub vsemu po
skušamo, bomo izmaličili notranjo strukturo specifično kitajskega razu
mevanja stvarnosti.
in študij vsake drugačnosti omogoča določeno mero zdrave distance ter
s tem razkriva nekatere prvine, ki so se nam poprej iz socializacijskih
vzrokov zdele samoumevne, v popolnoma novi luči oziroma iz popolno
ma novega zornega kota.
Problematika medkulturnih primerjav
Kot rečeno, se moramo pri globalni primerjavi dveh različnih tradicij na
vsak način izogibati metodološke premise, po kateri bi naj šlo za »objek
tivističen« proces, ki bi mogel oba vidika opazovanja meriti z »enotni
mi« kalupi. Isto velja seveda tudi za vsako raziskavo posameznih ele
mentov različnih tradicij, predvsem ker ima vsak posamezni pojem, ki
se pri tem uporablja, v sklopu različnih kulturnih krogov tudi različen,
strogo določen, pomen. Ta specifičen pomen je namreč mogoče razu
meti samo v povezavi z zgodovinsko in idejno celovitostjo posamezne
družbe in iz nje izhajajočih vrednostnih norm, tudi če se zunanja, for
malna vsebina dotičnega pojma pri tem ne spremeni. V tem pogledu se
lahko za posebej nevarno izkaže prav vsaka raziskava različnih pojmo
vanj države, ki veljajo v posameznih družbah različnih ustrojev. Še pose
bej glede države kot ustanove, ki je nastala v različnih zgodovinskih pro
cesih pod različnimi stvarnimi pogoji, se nepremišljena uporaba zaho
dne znanstvene razčlenitve, (ki je seveda tudi sama plod specifično do
ločenega zgodovinskega procesa in prav tako specifično določene, z njim
najtesneje povezane, družbene ureditve) kaj lahko izkaže za metodo, ki
je sama po sebi zmotna in nas lahko zapelje na napačno pot. Tudi vzor
ci samih zgodovinskih raziskav namreč temeljijo na paradigmah, ki izvi
rajo iz lastne zgodovine.
Najpomembnejši pogoj, na čigar osnovi se lahko kljub tej proble
matiki dokopljemo do kolikor toliko veljavnih hipotez o predmetu naše
raziskave, bomo izpolnili z zavestnim upoštevanjem karakterističnih
strukturnih odnosov znotraj posamezne družbene stvarnosti in speci
fične logike, ki je s temi odnosi tesno povezana.
Prva konkretna težava pri obravnavanih vprašanjih izvira že iz sa
mega dejstva, da teorij družbene stvarnosti Kitajske ni mogoče razdelje
vati v posamična delna področja in jih na ta način raziskati ločeno – v
sklopu standardiziranih pojmovnih kalupov samostojnih disciplin – ka
kor je to po metodah zahodne znanosti v navadi. Če to kljub vsemu po
skušamo, bomo izmaličili notranjo strukturo specifično kitajskega razu
mevanja stvarnosti.