Page 128 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
večino kapitalističnih držav. Mao Zedong je vselej zastopal mnenje, da
je med ljudstvom potrebno ohranjati in negovati revolucionarno »du­
hovno moč«, ki naj bi izhajala iz »pravilnih idej«. Le-te pa so po njego­
vem edini duhovni potencial, ki se lahko, če ga ljudstvo resnično osvoji,
materializira in tako dejansko spremeni celotni ustroj družbene stvarno­
sti. Sicer pa so ideologije posameznih kampanj izpolnjevale zlasti funk­
cijo orodja v boju za oblast znotraj partijskega vrha. Sodobna Kitajska ni
samo pod bremenom neprestanih gospodarskih kriz in reform stokajo­
ča dežela t. i. »tretjega sveta« na poti neizbežne integracije v okvir post­
industrijskega svetovnega trga. Po manjših mestih, trgih in vaseh je pr­
votni družbeni ustroj z vsemi pritiski socialnega nadzora, pa tudi z rela­
tivno usklajenostjo potreb in njihove zadovoljitve (tako v materialnem,
kot tudi v psihičnem smislu) kljub epohalnim spremembam novodob­
ne Kitajske ostal v svojem bistvu še neokrnjen. Drugače pa je po veli­
kih mestih, kjer so vplivi zahodne civilizacije in z njimi povezane spre­
membe tako v življenjskem ritmu vsakega posameznika, kot tudi v nji­
hovem dojemanju sveta, iz dneva v dan vidnejši. Iste spremembe pov­
zročajo razkroj tradicionalnih vrednot in načina življenja tudi v krajih,
ki se v zadnjih letih lahko »pohvalijo« z eksplozivnim razvojem mno­
žičnega turizma. Prebivalstvu velemest in turističnih krajev je namreč
često skupna izkoreninjenost, ta žalostna lastnost, ki je plod spreminja­
nja tradicionalnih družbenih ustrojev zaradi vpliva zahodnih gospodar­
skih teženj in razvoja. Ob tovrstni izgubi lastne kulture in njenih vre­
dnot pa se ti ljudje le redko lahko pohvalijo tudi s temelji kakršne koli
ponotranjene kulture zunaj kitajskega izvora. Nekaj osnovnih prvin to­
vrstne »uglajenosti« lahko najdemo kvečjemu pri redkih družinah in­
telektualcev in pri nekaterih predstavnikih novega meščanstva. To tra­
giko izkoreninjenosti prebivalcev tistih območij, kjer prihaja do nepo­
srednega stika z zahodnim kapitalom v vseh njegovih pojavnih oblikah,
lahko opazimo v večini dežel t. i. tretjega sveta. Vendar pa je za Kitajsko,
ki je resnično, in to v prav vsakem pogledu, dežela ogromnih dimenzij,
vsaj zaenkrat še mogoče reči, da sloji »izkoreninjenega« prebivalstva ni­
kakor niso merodajni za kakršno koli sodbo o dejanskih odnosih in na­
činu življenja samih Kitajcev in Kitajk. Zakaj kljub dejstvu, da so ravno
ti sloji zunanjim opazovalcem najbolj vidni, nikakor ne smemo pozabi­
ti, da ogromna večina ljudi še vedno živi na podeželju, ki je priložnostne­
mu obiskovalcu težko dostopno in večkrat tudi nemikavno. Velika dru­
žina je tam še vedno temelj družbenega ustroja. Močan občutek pripa­
dnosti lastni družini in zavest o organski povezanosti s skupnostjo sta