Page 131 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 131
koncept države v ljudski republiki 131
Zato ni čudno, da so množice demonstrantov, ki so se spomladi leta
1989, v tistih dnevih in tednih, ki bodo ostali za vselej s krvjo zapisani
v zgodovini kitajskih bolečin, zbrale na pekinških ulicah, med drugim
poudarjale svojo duhovno povezanost z revolucionarno tradicijo četrto
majskega gibanja, katerega simbolični pomen se je ohranil vse do danes.
Kljub vsemu pa nezadovoljstvo v zadnjih letih ne narašča samo
med kritično mislečo mladino, temveč tudi v širših krogih prebivalstva.
Družbo razjeda čedalje globlji prepad med majavo, v naglici postavljeno
novogradnjo socialnega preustroja in na vseh koncih in krajih razpada
jočo mrežo prej centralno organiziranega nadzora nad gospodarskim in
političnim življenjem.
Inflacija in brezposelnost neustavljivo naraščata, obubožani kme
tje so na brezupnem lovu za zaslužkom množično preplavili mesta,
povprečni realni dohodek, ki je bil v letih začetkov reformske politike
od 1978 do 1987 narastel za skoraj 133 %, pa se je odtlej letno spet zni
žal za 10 %.
Medtem ko so ljudske množice še januarja 1987 svarilno in karajo
če zrle na prve obsežnejše povojne študentske demonstracije, je bil čas
že dobri dve leti kasneje dovolj zrel, da se je jeziček na tehtnici javnega
mnenja pri t. i. »pekinški pomladi« leta 1989 prevesil v korist demon
strantov. Ker se notranje razcepljena vlada ni mogla dovolj hitro zedi
niti, da bi lahko, kot ponavadi, hitro in učinkovito v kali zatrla »nemi
re« mladih nezadovoljnežev, je evforija uporništva kaj kmalu preplavi
la meje ozkega, samo študentskega gibanja. Mlada, dinamična genera
cija partijskih kadrov je zahtevala bolj odprt politični oder poleg novi
narjev, ki so množično demonstrirali za pravico do svobodnega izraža
nja. Pridne gospodinje in čokati kmetje so javno razglašali svoje nezado
voljstvo nad katastrofalnim gospodarskim položajem. Študentje in mla
di lastniki novih, majhnih zasebnih podjetij, ki so še pred nekaj meseci
iz obojestranskega ljubosumja drug drugim razbijali nosove, pa so vzne
seno, z roko v roki korakali po trgu Nebeškega miru, neločljivo združe
ni v strastni harmoniji uporništva. Vsi pa so bili bolj ali manj odločeni,
da si bodo z nenasilnimi demonstracijami priborili zmago, četudi je bilo
le malokateremu udeležencu popolnoma jasno, kaj naj bi ta zmaga čisto
konkretno tudi pomenila.
Kajti demonstracije »pekinške pomladi« leta 1989 so glede na svo
jo gigantsko množičnost zdaleč prekosile vsa prejšnja opozicijska gibanja
povojne Kitajske. Kljub temu pa vse demonstracije v zgodovini Ljudske
republike povezuje nekaj bistvenih skupnih značilnosti. Vsa ta gibanja
Zato ni čudno, da so množice demonstrantov, ki so se spomladi leta
1989, v tistih dnevih in tednih, ki bodo ostali za vselej s krvjo zapisani
v zgodovini kitajskih bolečin, zbrale na pekinških ulicah, med drugim
poudarjale svojo duhovno povezanost z revolucionarno tradicijo četrto
majskega gibanja, katerega simbolični pomen se je ohranil vse do danes.
Kljub vsemu pa nezadovoljstvo v zadnjih letih ne narašča samo
med kritično mislečo mladino, temveč tudi v širših krogih prebivalstva.
Družbo razjeda čedalje globlji prepad med majavo, v naglici postavljeno
novogradnjo socialnega preustroja in na vseh koncih in krajih razpada
jočo mrežo prej centralno organiziranega nadzora nad gospodarskim in
političnim življenjem.
Inflacija in brezposelnost neustavljivo naraščata, obubožani kme
tje so na brezupnem lovu za zaslužkom množično preplavili mesta,
povprečni realni dohodek, ki je bil v letih začetkov reformske politike
od 1978 do 1987 narastel za skoraj 133 %, pa se je odtlej letno spet zni
žal za 10 %.
Medtem ko so ljudske množice še januarja 1987 svarilno in karajo
če zrle na prve obsežnejše povojne študentske demonstracije, je bil čas
že dobri dve leti kasneje dovolj zrel, da se je jeziček na tehtnici javnega
mnenja pri t. i. »pekinški pomladi« leta 1989 prevesil v korist demon
strantov. Ker se notranje razcepljena vlada ni mogla dovolj hitro zedi
niti, da bi lahko, kot ponavadi, hitro in učinkovito v kali zatrla »nemi
re« mladih nezadovoljnežev, je evforija uporništva kaj kmalu preplavi
la meje ozkega, samo študentskega gibanja. Mlada, dinamična genera
cija partijskih kadrov je zahtevala bolj odprt politični oder poleg novi
narjev, ki so množično demonstrirali za pravico do svobodnega izraža
nja. Pridne gospodinje in čokati kmetje so javno razglašali svoje nezado
voljstvo nad katastrofalnim gospodarskim položajem. Študentje in mla
di lastniki novih, majhnih zasebnih podjetij, ki so še pred nekaj meseci
iz obojestranskega ljubosumja drug drugim razbijali nosove, pa so vzne
seno, z roko v roki korakali po trgu Nebeškega miru, neločljivo združe
ni v strastni harmoniji uporništva. Vsi pa so bili bolj ali manj odločeni,
da si bodo z nenasilnimi demonstracijami priborili zmago, četudi je bilo
le malokateremu udeležencu popolnoma jasno, kaj naj bi ta zmaga čisto
konkretno tudi pomenila.
Kajti demonstracije »pekinške pomladi« leta 1989 so glede na svo
jo gigantsko množičnost zdaleč prekosile vsa prejšnja opozicijska gibanja
povojne Kitajske. Kljub temu pa vse demonstracije v zgodovini Ljudske
republike povezuje nekaj bistvenih skupnih značilnosti. Vsa ta gibanja
