Page 124 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
nove dobe, katero je opredeljeval tudi ekonomski, politični in idejni stik
s kolonialno premočjo zahodnih sil. Sredi 19. stoletja se je – v prvi vrsti
kot posledica soočenja z zahodnimi silami – med kitajskimi izobražen­
ci razplamtela debata o modernizaciji kot obdobju transformacije in od­
cepitve od tradicionalnih političnih, ekonomskih in aksioloških para­
digem, ki so dotlej merodajno določale družbeno stvarnost t. i. Cesar­
stva sredine.
Če pri analizi tega procesa izhajamo iz »splošnih« teoretskih pred­
postavk moderne1 in si poskušamo priklicati v spomin osrednje paradi­
gme, ki so v evro-ameriških socioloških, kulturoloških in filozofskih di­
skurzih odločilno vplivale na njeno idejno refleksijo, moramo biti po­
zorni tudi na klasično definicijo, ki jo je osnoval že Hegel, kasneje pa so
jo s pomočjo socio-teoretskih predpostavk razvijali tako Marx, kot tudi
Weber, zgodnji Lukács in starejši predstavniki Frankfurtske šole. Ti di­
skurzi so temeljili na absolutistični kritiki razuma in so zato privedli do
slepe ulice samoreferenčnosti; zatem so se razvili alternativni teoretski
projekti samokritične utemeljitve moderne s pomočjo drugačnega, jezi­
kovno determiniranega razumevanja pojma razuma. Ta lingvistični pre­
obrat je zopet privedel do dveh različnih utemeljitev oziroma izhodišč
za razlago moderne. Prvo tako izhodišče se je pokazalo v postmoder­
nem »preseganj­u« normativnega razumevanja, drugo pa v intersubjek­
tivnem preoblikovanju klasičnega pojma (Habermas 1998, 195). V pre­
vladujočem zahodnem razumevanju torej ne gre zgolj za razlaganje neke
specifične družbene situacije, ki se večinoma kaže kot kritika razuma,
temveč za takšen uvid v pojmovni spekter moderne, ki vključuje tudi ko­
notacijo »zavestne diskontinuiranosti novega od starega« oziroma mo­
dernega od tradicionalnega.
Ko govorimo o procesih modernizacije na Kitajskem, moramo se­
veda vedeti, da gre pri tem za vrsto zaporednih, po več desetletij trajajo­
čih faz, ki so bile – vsaka na svoj način – povezane bodisi s specifiko ki­
tajske tradicije, bodisi s problemi sprejemanja in transformiranja »ne-

1 Ker gre pri terminu »moderna«, ki v splošnem označuje obdobje tovrstne družbene transformaci-
je, za pojem, ki se je razvil v sklopih evro-ameriških teorij, se definicija »splošnih« teoretskih razvo-
jev v tem okviru (spet enkrat) nanaša na teoretske razvoje t. i. zahoda. Pri tem pa vendarle velja opo-
zoriti na dejstvo, da tukaj ne razpravljamo o obdobju moderne v smislu konkretnega, zaključenega
obdobja t. i. »klasične moderne«, tj. zahodnega »novega veka«, temveč o obdobju moderne kot o
procesu splošne socialne transformacije oziroma družbenega preporoda, povezanega z določenimi,
karakteristilčnimi pogoji, ki narekujejo modernizacijo (denimo razsvetljenstvo oziroma dominan-
tna vloga razuma na idejnem ali industrializacija na ekonomskem področju). Ta era je zaznamovana
s procesi, ki so se v različnih kulturnih okoljih oziroma tradicijah odvijali na različne načine, vendar
vselej v povezavi s transformacijo specifičnih pogojev tradicionalnih družb.