Page 123 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 123
cept države v Ljudski 123
republiki
Moderna država s kitajskimi posebnostmi
Eden glavnih razlogov za poraz normativne avtoritete, katero je
do devetdesetih let prejšnjega stoletja domala brezpogojno uživa
la Komunistična stranka Kitajske, je zagotovo najti v dejstvu, da
so vrednote, ki jih razglaša v sklopu svojih osrednjih ideologij, izgubile
vsakršen stik z družbeno realnostjo; nobeden od vladnih ideologov ne
zna utemeljiti, na kakšen način naj bi bile vrednote »kolektivizma« ali
»služenja ljudstvu«, ki zavzemajo pomembno mesto v t. i. socialistični
morali, združljive s pogoji tržne ekonomije in ostre konkurence, ki le-to
opredeljuje. Še toliko bolj to velja za koncepta zaščite delavskih pravic
in socialne države, ki sta prav tako v ospredju socialističnih vrednot, a
ju bomo na spisku prioritetnih ciljev KSK zaman iskali. Te diskrepance
so privedle do t. i. vakuuma vrednot, ki se ne odraža zgolj v nereflektira
nem potrošništvu in v pomanjkanju kritične refleksije političnih ukre
pov in socialnih mehanizmov, temveč tudi v izgubi tradicionalnih iden
titet. Takšna stanja je Jürgen Habermas poimenoval z izrazom »kriza
racionalnosti« (1973, 87), saj do njih prihaja v vsaki družbi, ki se znajde
na razpotju med aktualnimi praksami in predpostavkami ideologij, ki
so ustrezale preteklim praksam.
V podobnem položaju se je Kitajska znašla tudi na pragu prejšnjega
stoletja, ko je dvatisočletna vladavina konfucianizma postopoma, a vsaj
na videz precej radikalno, izgubljala svoj prej prvenstveni položaj. Že po
opijskih vojnah (1842–1844) se je izkazalo, da je konfucijanska ideologi
ja zastarela in da v svoji takratni obliki še zdaleč ne ustreza več pogojem
republiki
Moderna država s kitajskimi posebnostmi
Eden glavnih razlogov za poraz normativne avtoritete, katero je
do devetdesetih let prejšnjega stoletja domala brezpogojno uživa
la Komunistična stranka Kitajske, je zagotovo najti v dejstvu, da
so vrednote, ki jih razglaša v sklopu svojih osrednjih ideologij, izgubile
vsakršen stik z družbeno realnostjo; nobeden od vladnih ideologov ne
zna utemeljiti, na kakšen način naj bi bile vrednote »kolektivizma« ali
»služenja ljudstvu«, ki zavzemajo pomembno mesto v t. i. socialistični
morali, združljive s pogoji tržne ekonomije in ostre konkurence, ki le-to
opredeljuje. Še toliko bolj to velja za koncepta zaščite delavskih pravic
in socialne države, ki sta prav tako v ospredju socialističnih vrednot, a
ju bomo na spisku prioritetnih ciljev KSK zaman iskali. Te diskrepance
so privedle do t. i. vakuuma vrednot, ki se ne odraža zgolj v nereflektira
nem potrošništvu in v pomanjkanju kritične refleksije političnih ukre
pov in socialnih mehanizmov, temveč tudi v izgubi tradicionalnih iden
titet. Takšna stanja je Jürgen Habermas poimenoval z izrazom »kriza
racionalnosti« (1973, 87), saj do njih prihaja v vsaki družbi, ki se znajde
na razpotju med aktualnimi praksami in predpostavkami ideologij, ki
so ustrezale preteklim praksam.
V podobnem položaju se je Kitajska znašla tudi na pragu prejšnjega
stoletja, ko je dvatisočletna vladavina konfucianizma postopoma, a vsaj
na videz precej radikalno, izgubljala svoj prej prvenstveni položaj. Že po
opijskih vojnah (1842–1844) se je izkazalo, da je konfucijanska ideologi
ja zastarela in da v svoji takratni obliki še zdaleč ne ustreza več pogojem
