Page 132 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
so bila močno čustveno obarvana in spontana. Poleg tega jim je skupno
tudi splošno pomanjkanje konkretnih političnih programov. Takšna gi­
banja le redko temeljijo na razumskem poudarku, še redkeje na izdelani
ideologiji. Odlikujejo pa se tudi z določeno stopnjo lastne notranje dina­
mike, ki povzroči, da kar na lepem popusti tisti duhovni ventil, pod ka­
terim sta se že dalj časa kopičila in grmadila nezadovoljstvo in gnev. Bolj,
ko se je širila številčna razsežnost takšnih gibanj, bolj brezoblične in ne­
otipljive so postajale njihove zahteve. Njihov skupni imenovalec pa se je
vselej našel v zahtevi po »svobodi in demokraciji«, torej v tradicional­
nem hrepenenju četrtomajskega gibanja.
Tako so demonstracije ob pogrebu priljubljenega liberalnega politi­
ka Zhou Enlaia pomenile upor proti »ultralevičarski« politiki »tolpe
štirih«. Zanimivo je tudi, da je bil Deng Xiaoping malo po tistem, ko so
ga bili po končani kulturni revoluciji politično rehabilitirali, osumljen
skrivne podpore tem demonstracijam in so ga zato po njihovi zadušitvi
ponovno odstavili s položaja. Že nekaj mesecev kasneje je umrl Mao Ze­
dong in »tolpa štirih« je bila ob oblast. Deng se je že leta 1987 ponov­
no pojavil v vladnih krogih. T. i. »demokratično gibanje«, do katerega
je prišlo leto dni kasneje, pa mu je hote ali nehote pomagalo utrditi polo­
žaj. Ko pa je »demokratično gibanje« zadostilo vlogi, ki je bila Deng Xi­
aopingu koristna, in je začelo groziti, da se bo razrastlo čez vse dovoljene
meje, je prav Deng sam poskrbel za njegovo zadušitev. V posredni zvezi s
temi dogodki je prišlo leta 1983 v okviru kampanje proti »duhovnemu
onesnaženju« do obsežne čistke, v kateri je umrlo več kot 10.000 ljudi.
Že tri leta kasneje, torej pozimi leta 1986/87, pa je prišlo v okviru štu­
dentskih demonstracij do prvega opozicijskega gibanja, naperjenega že
proti nepravilnostim in pomanjkljivostim nove reformske politike ... Za­
dušitve tega gibanja in tej sledeče »kampanje proti buržuazni liberaliza­
ciji« pa študentska populacija Dengu nikoli ni povsem oprostila.
Vse to pa kaže še na eno skupno značilnost vseh povojnih opozicij­
skih gibanj na Kitajskem. Vsa so bila namreč bolj ali manj nasilno za­
dušena. Namesto v »svobodo in demokracijo« pa so vselej privedla v
neposredne zaostritve političnega položaja. Vendar še nikoli poprej ni
prišlo do tako grozovitega pokola nenasilnih demonstrantov in demon­
strantk, kot prav ob zadušitvi »nemirov« spomladi leta 1989. To zadnje
sredstvo, s katerim so oblastniki hoteli nasilno utišati mogočno mani­
festacijo vseljudskega uporniškega hrepenenja, pa je v bistvu samo raz­
galilo bedo in nemoč trenutne kitajske vlade. Po četrtojunijskih dogod­
kih, po tem krvavem zločinu nad nedolžnim idealizmom, je postalo celo