Page 125 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 125
koncept države v ljudski republiki 125
kitajskih«oblik proizvodnje in reprodukcije ter življenjskih stilov. Če
torej poskušamo zgoraj orisana teoretska izhodišča prenesti na refleksijo
obdobja »moderne« in aksiomov »modernizacije« na Kitajskem, mo
ramo biti pri tem pozorni na naslednje posebnosti:
1. Tako sama modernizacija v smislu vseobsežnega političnega, eko
nomskega in kulturnega procesa, kot tudi njena teoretska refleksi
ja je na Kitajskem od vsega začetka potekala v znamenju soočanja z
vdorom zahodne vojaške in tehnološke premoči; zato ni slučaj, da so
postali tako zahodna tehnika, kot tudi zahodni politični sistemi in
zahodna kultura neke vrste referenčni okvir za modernizacijo Kitaj
ske (Geist 1996, 13).
2. Iz tega sledi, da je ta teoretska refleksija opredeljena z izenačitvijo
tradicije z lastno, moderne pa z zahodno kulturo.
3. Zgodovinsko gledano, se je debata modernizacije na Kitajskem od
vijala v okviru klasične kitajske diskurzivne metodologije, opredelje
ne s tradicionalnimi binarnimi kategorijami: v kontekstu moderni
zacije so kitajski teoretiki 19. in zgodnjega 20. stoletja poskušali raz
jasniti razmerje med modernostjo (zahodom) in tradicijo (Kitajsko)
s pomočjo binarne kategorije »esence (ti 體)« in »funkcije (yong
用)«. V 19. stoletju je v tem kontekstu najprej prevladal Zhang Zhi
dongov slogan
中學為體, 西學為用.
Esenca /ti/ naj bo kitajska, uporabnost /yong/ pa zahodna (Rošker 2008, 96).
V tem lahko vidimo poskus ohranitve kitajske tradicije kljub mo
dernizaciji, ki je razumljena izključno kot prevzemanje zahodne tehno
logije in uprave. Sodobni teoretik Li Zehou je v 20. stoletju to predpo
stavko obrnil, s tem da je zamenjal oba protipola binarne opozicije (ibid.,
179); zanj je lahko modernizacija namreč samo transformacija esence v
smislu splošne družbene zavesti, proizvodnih načinov in življenjskih sti
lov.
1. Notranja logika tradicionalne kitajske družbe je bila intrasistemska
(Moritz 1993, 60) v smislu prioritetnega zagotavljanja stabilnosti in
centriranosti družbenih skupnosti. Pri tem služi preteklost vseskozi
kot osrednja referenčna točka za refleksijo sedanjosti in kot neke vr
ste kažipot za prihodnost (ibid., 61).
kitajskih«oblik proizvodnje in reprodukcije ter življenjskih stilov. Če
torej poskušamo zgoraj orisana teoretska izhodišča prenesti na refleksijo
obdobja »moderne« in aksiomov »modernizacije« na Kitajskem, mo
ramo biti pri tem pozorni na naslednje posebnosti:
1. Tako sama modernizacija v smislu vseobsežnega političnega, eko
nomskega in kulturnega procesa, kot tudi njena teoretska refleksi
ja je na Kitajskem od vsega začetka potekala v znamenju soočanja z
vdorom zahodne vojaške in tehnološke premoči; zato ni slučaj, da so
postali tako zahodna tehnika, kot tudi zahodni politični sistemi in
zahodna kultura neke vrste referenčni okvir za modernizacijo Kitaj
ske (Geist 1996, 13).
2. Iz tega sledi, da je ta teoretska refleksija opredeljena z izenačitvijo
tradicije z lastno, moderne pa z zahodno kulturo.
3. Zgodovinsko gledano, se je debata modernizacije na Kitajskem od
vijala v okviru klasične kitajske diskurzivne metodologije, opredelje
ne s tradicionalnimi binarnimi kategorijami: v kontekstu moderni
zacije so kitajski teoretiki 19. in zgodnjega 20. stoletja poskušali raz
jasniti razmerje med modernostjo (zahodom) in tradicijo (Kitajsko)
s pomočjo binarne kategorije »esence (ti 體)« in »funkcije (yong
用)«. V 19. stoletju je v tem kontekstu najprej prevladal Zhang Zhi
dongov slogan
中學為體, 西學為用.
Esenca /ti/ naj bo kitajska, uporabnost /yong/ pa zahodna (Rošker 2008, 96).
V tem lahko vidimo poskus ohranitve kitajske tradicije kljub mo
dernizaciji, ki je razumljena izključno kot prevzemanje zahodne tehno
logije in uprave. Sodobni teoretik Li Zehou je v 20. stoletju to predpo
stavko obrnil, s tem da je zamenjal oba protipola binarne opozicije (ibid.,
179); zanj je lahko modernizacija namreč samo transformacija esence v
smislu splošne družbene zavesti, proizvodnih načinov in življenjskih sti
lov.
1. Notranja logika tradicionalne kitajske družbe je bila intrasistemska
(Moritz 1993, 60) v smislu prioritetnega zagotavljanja stabilnosti in
centriranosti družbenih skupnosti. Pri tem služi preteklost vseskozi
kot osrednja referenčna točka za refleksijo sedanjosti in kot neke vr
ste kažipot za prihodnost (ibid., 61).
