Page 130 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 130
jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
tiste medalje, ki ljudem nudi občutek harmonične povezanosti z nara
vo in družbo.
Despotizem in politična opozicija – nevaren konec
tisočletja
Neposlušnost in kritično razmišljanje o obstoječi družbi ne sodita rav
no k bistvenim vrlinam starokitajske tradicije. Do obsežnejših uporov
je v tradicionalni Kitajski prihajalo vselej šele v trenutku, ko se je go
spodarska kriza zaostrila do takšne stopnje, da je bila ogrožena eksi
stenca širših družbenih krogov. Ti tradicionalni upori poleg tega ni
koli niso izhajali iz ideologij, ki bi na kakršen koli način prevpraševa
li smisel ali pravičnost obstoječega družbenega in političnega sistema.
Zato so največkrat privedli samo do konca trenutne, in hkrati do začet
ka nove dinastije. Pojem političnega subjekta in z njim povezana težnja
po samoodločbi posameznika je miselnost, ki je na Kitajsko prišla šele
konec 19. in v začetku 20. stoletja in sicer v sklopu splošnega, predvsem
ekonomsko pogojenega odpiranja te dežele zahodnemu svetu. Tak, v
bistvu evropski način političnega mišljenja je torej pomenil eno od po
javnih oblik in posledic zahodnega kapitala, s katerim se je Kitajska pr
vič soočila ravno v tej dobi.
Medtem ko ogromna večina kitajskega prebivalstva, predvsem kitaj
ski kmetje, vse do danes niti ne sluti poduhovljenosti in veličastne širi
ne takšne politične filozofije, ki ima le malo neposredne povezave s po
polnoma neabstraktno dnevno skodelo riža, pa so se zanjo že v začetku
tega stoletja navdušili t. i. »novi intelektualci«. To so bili študentje in
akademiki, ki so se šolali v tujini ali pa v eni od takrat nastalih kitajskih
univerz zahodnega tipa. Ti, po zahodnih merilih izobraženi študentje
in študentke so kritično razmišljali o družbenih razmerah in v sklopu t.
i. »gibanja 4. maja« leta 1919 prvič nastopili tudi na prizorišču javnega
življenja kot samostojen politični subjekt. Ta obsežni protest predstavlja
na Kitajskem prvi mejnik intelektualne revolucije v smislu duhovnega in
družbenega odpiranja zahodnemu svetu. Takratne demonstracije, ki so
se iz Pekinga kmalu razširile na večino večjih mest, so zahtevale razdor
»fevdalistične« konfucijanske tradicije. Takrat je mlada Kitajska prvič
in na ves glas zavpila po »svobodi in demokraciji«. Ta, kitajski tradici
ji popolnoma tuja pojma sta pomenila negacijo okostenelih hierarhičnih
struktur gerokratske oblasti, pritiskov preživele morale in konfucijan
skega sistema vrednot, ki je vnaprej zatiral vsakršno lastno pobudo posa
meznika, posebej pa mladine.
tiste medalje, ki ljudem nudi občutek harmonične povezanosti z nara
vo in družbo.
Despotizem in politična opozicija – nevaren konec
tisočletja
Neposlušnost in kritično razmišljanje o obstoječi družbi ne sodita rav
no k bistvenim vrlinam starokitajske tradicije. Do obsežnejših uporov
je v tradicionalni Kitajski prihajalo vselej šele v trenutku, ko se je go
spodarska kriza zaostrila do takšne stopnje, da je bila ogrožena eksi
stenca širših družbenih krogov. Ti tradicionalni upori poleg tega ni
koli niso izhajali iz ideologij, ki bi na kakršen koli način prevpraševa
li smisel ali pravičnost obstoječega družbenega in političnega sistema.
Zato so največkrat privedli samo do konca trenutne, in hkrati do začet
ka nove dinastije. Pojem političnega subjekta in z njim povezana težnja
po samoodločbi posameznika je miselnost, ki je na Kitajsko prišla šele
konec 19. in v začetku 20. stoletja in sicer v sklopu splošnega, predvsem
ekonomsko pogojenega odpiranja te dežele zahodnemu svetu. Tak, v
bistvu evropski način političnega mišljenja je torej pomenil eno od po
javnih oblik in posledic zahodnega kapitala, s katerim se je Kitajska pr
vič soočila ravno v tej dobi.
Medtem ko ogromna večina kitajskega prebivalstva, predvsem kitaj
ski kmetje, vse do danes niti ne sluti poduhovljenosti in veličastne širi
ne takšne politične filozofije, ki ima le malo neposredne povezave s po
polnoma neabstraktno dnevno skodelo riža, pa so se zanjo že v začetku
tega stoletja navdušili t. i. »novi intelektualci«. To so bili študentje in
akademiki, ki so se šolali v tujini ali pa v eni od takrat nastalih kitajskih
univerz zahodnega tipa. Ti, po zahodnih merilih izobraženi študentje
in študentke so kritično razmišljali o družbenih razmerah in v sklopu t.
i. »gibanja 4. maja« leta 1919 prvič nastopili tudi na prizorišču javnega
življenja kot samostojen politični subjekt. Ta obsežni protest predstavlja
na Kitajskem prvi mejnik intelektualne revolucije v smislu duhovnega in
družbenega odpiranja zahodnemu svetu. Takratne demonstracije, ki so
se iz Pekinga kmalu razširile na večino večjih mest, so zahtevale razdor
»fevdalistične« konfucijanske tradicije. Takrat je mlada Kitajska prvič
in na ves glas zavpila po »svobodi in demokraciji«. Ta, kitajski tradici
ji popolnoma tuja pojma sta pomenila negacijo okostenelih hierarhičnih
struktur gerokratske oblasti, pritiskov preživele morale in konfucijan
skega sistema vrednot, ki je vnaprej zatiral vsakršno lastno pobudo posa
meznika, posebej pa mladine.
