Page 126 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27

jana s. rošker ■ kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno
2. Razsvetljenje v smislu širitve ideološke prevlade razuma, ki je bilo vi­
deno kot esencialna predpostavka modernizacije, svojega dinamič­
nega in modifikacijskega potenciala zato v največji meri ni črpalo iz
ustreznih osnov lastne idejne zgodovine, temveč iz prevzemanja za­
hodnih racionalnih tradicij.
Modernizacija, opredeljena z zgoraj omenjenimi specifičnimi zna­
čilnostmi, na Kitajskem torej ni predstavljala nekakšnega »naravnega«
procesa (Luo 2008, 1) oziroma procesa, ki bi bil opredeljen zgolj z notra­
njo dinamiko avtohtonega razvoja kitajske družbe kot take, temveč se je
v 19. stoletju pokazala kot nujna potreba po radikalnih spremembah ob­
stoječega političnega in ekonomskega sistema, ki nikakor ni več ustre­
zal pogojem in zahtevam aktualne dobe. Pri tem ne moremo mimo dej­
stva, da so procesom modernizacije na Kitajskem botrovali stiki s tujino;
v tem smislu je kolonialna preteklost Evrope – četudi ne povsem nepo­
sredno – vsekakor merodajno opredelila te procese. Seveda je po drugi
strani jasno dejstvo, da je bila Kitajska v 18. in 19. stoletju soočena tudi z
globoko notranjo krizo, katere razsežnosti so bile precej večje in so pre­
cej globlje posegale v tradicionalni ustroj družbe in države, kot je bilo to
v dotedanji paradigmi cikličnih vzponov in propadov dinastij običajno.
To pomeni, da bi bila radikalna prenova vrednot, proizvodnih načinov
in ekonomsko političnega sistema v tistem času nujna tudi brez stikov
z zahodom. Ta prenova zagotovo ne bi bila primerljiva z modernizacijo
»zahodnega« tipa2 in samo ugibamo lahko, kakšna bi bila Kitajska da­
nes, če bi to prenovo izvedla »iz sebe same« – torej zgolj na osnovi črpa­
nja lastnih gospodarskih, političnih in idejnih virov.
Kar je za našo razpravo pomembno, je dejstvo, da so ti viri preživeli
vse do danes, četudi niso imeli več vloge osrednjih ideologij. V zadnjem
stoletju smo bili priča ponovnemu razcvetu kitajskih zgodovin in prete­
klosti, katere je vlak modernosti navidezno že povozil in jih odvrgel na
svoja smetišča preživelih ideologij. Ta razcvet se ne kaže kot zanikanje

2 Tukaj velja vsekakor ponovno opozoriti na dejstvo, da se evropocentični diskurzi prevladujočih za-
hodnih družboslovnih znanosti še vedno vse preveč ravnajo po zahodnih paradigmah družbenih
razvojev. Iz tovrstnih diskurzov je izhajal logičen sklep, da naj bi na Kitajskem nikoli ne prišlo do in-
dustrijske revolucije zaradi tega, ker njena proizvodnja in tehnologija, ki je bila pri njej uporabljena,
nikoli ni dosegla stopnje razvoja, potrebne v ta namen. Vendar so raziskave, ki so privedle do v sino-
logiji precej znane teorije z imenom »zametki kapitalizma na Kitajskem« (Zhongguo zibenzhuyi
mengya) jasno pokazale, da so bila proizvodna sredstva (proizvodna tehnologija) na Kitajskem že v
12. stoletju na dovolj visoki stopnji za začetek industrijske revolucije. Do nje pa seveda ni prišlo zaradi
tega, ker ustroj in sestava tradicionalno kitajskega politično-ekonomskega sistema tovrstnega trans-
ferja ni omogočala – med drugim tudi za to ne, ker Kitajska – za razliko od Evrope – takrat ni bila so-
očena z ekonomsko krizo.