Page 109 - Rošker S., Jana. Kjer vlada sočlovečnost, je ljudstvo srečno. Tradicionalne kitajske teorije države. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2014. Digitalna knjižnica, Dissertationes 27
P. 109
ekskurz: funkcija in metode propagande državne ideologije
na kitajskem primerjava tradicionalnih in modernih razvojev 109
Ena od nadaljnih značilnosti moderne kitajske propagande je tudi v tem,
da je za svoje cilje vselej uporabljala sredstva umetnosti. Medtem ko je
že tradicionalno cesarstvo, zlasti v obdobjih političnih kriz, poudarja
lo politični pomen vsakršne literature, in se je zato književna ustvarjal
nost le redko lahko izognila okvirom političnih interpretacij, je urad
na slikarska umetnost monarhije vsaj občasno predstavljala tudi prostor
svobodnejšega izražanja zavesti, in prostor, kjer se je bilo brez neposre
dnih sankcij mogoče izogniti statični omejenosti čiste formalnosti, ki je
v sklopu konfucijanistične obrednosti vselej imela politično funkcijo. Po
drugi strani pa je v tradicionalni monarhiji poleg uradne umetnosti, ki je
predstavljala faktor sooblikovanja in ohranjanja etablirane konfucijan
ske kulture, vseskozi živela tudi populistična inačica ljudske umetnosti,
ki se je laže izmaknila nepopustljivim vajetim državne ortodoksije. Mao
Zedong je sklenil tudi tej »propagandni nedoslednosti« narediti konec.
To mu je delno tudi uspelo, in sicer ne z uporabo metod t. i. negativ
ne propagande, torej z zatiranjem in prepovedmi ljudskega ustvarjanja,
temveč z njeno »pozitivno« integracijo v paleto načel socialistične dok
trine. Pojem »množic« in premisa, po kateri ima edina veljavna Resnica
korenine prav v nepokvarjeni zavesti teh množic, je pri tem igral odločil
no vlogo. S taktičnim uvajanjem te premise je Mao posamezniku (kot se
stavnemu delu te »množice«) več ali manj onemogočil oblikovanje vsa
kršne kritične miselnosti. Kitajski kmet in delavec sta bila namreč prvič
postavljena v vlogo ustvarjalnega dejavnika, ki sooblikuje družbo, drža
vo, in s tem po tradicionalnih načelih organske povezanosti posamezni
ka, s svojim socialnim in materialnim okoljem, ves kozmos.
na kitajskem primerjava tradicionalnih in modernih razvojev 109
Ena od nadaljnih značilnosti moderne kitajske propagande je tudi v tem,
da je za svoje cilje vselej uporabljala sredstva umetnosti. Medtem ko je
že tradicionalno cesarstvo, zlasti v obdobjih političnih kriz, poudarja
lo politični pomen vsakršne literature, in se je zato književna ustvarjal
nost le redko lahko izognila okvirom političnih interpretacij, je urad
na slikarska umetnost monarhije vsaj občasno predstavljala tudi prostor
svobodnejšega izražanja zavesti, in prostor, kjer se je bilo brez neposre
dnih sankcij mogoče izogniti statični omejenosti čiste formalnosti, ki je
v sklopu konfucijanistične obrednosti vselej imela politično funkcijo. Po
drugi strani pa je v tradicionalni monarhiji poleg uradne umetnosti, ki je
predstavljala faktor sooblikovanja in ohranjanja etablirane konfucijan
ske kulture, vseskozi živela tudi populistična inačica ljudske umetnosti,
ki se je laže izmaknila nepopustljivim vajetim državne ortodoksije. Mao
Zedong je sklenil tudi tej »propagandni nedoslednosti« narediti konec.
To mu je delno tudi uspelo, in sicer ne z uporabo metod t. i. negativ
ne propagande, torej z zatiranjem in prepovedmi ljudskega ustvarjanja,
temveč z njeno »pozitivno« integracijo v paleto načel socialistične dok
trine. Pojem »množic« in premisa, po kateri ima edina veljavna Resnica
korenine prav v nepokvarjeni zavesti teh množic, je pri tem igral odločil
no vlogo. S taktičnim uvajanjem te premise je Mao posamezniku (kot se
stavnemu delu te »množice«) več ali manj onemogočil oblikovanje vsa
kršne kritične miselnosti. Kitajski kmet in delavec sta bila namreč prvič
postavljena v vlogo ustvarjalnega dejavnika, ki sooblikuje družbo, drža
vo, in s tem po tradicionalnih načelih organske povezanosti posamezni
ka, s svojim socialnim in materialnim okoljem, ves kozmos.
