Page 31 - Šterman Ivančič, Klaudija, ur. Izhodišča merjenja bralne pismenosti v raziskavi PISA 2012 s primeri nalog. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 6
P. 31
edelitev bralne pismenosti
Definicija branja in bralne pismenosti se je skozi čas spreminjala vzporedno s spre-
membami v družbi, gospodarstvu in kulturi. Koncept (zlasti vseživljenjskega) učenja je
pripomogel k temu, da bralno pismenost zdaj dojemamo širše. Pismenost ne velja več za
sposobnost, ki jo pridobimo le v otroštvu, v prvih letih šolanja, pač pa za rastoč skupek
znanja, spretnosti in strategij, ki ga posamezniki nadgrajujemo vse življenje, v različnih
kontekstih, preko interakcije z vrstniki in s širšo skupnostjo. Kognitivne teorije bralne pi-
smenosti poudarjajo interaktivno naravo branja in konstruktivno naravo razumevanja pri
tiskanih besedilih (Binkley in Linnakylä, 1997; Bruner, 1990; Dole et al., 1991) in še v ve-
čji meri pri elektronskih besedilih (Fastrez, 2001; Legros in Crinon, 2002; Leu, 2007; Re-
inking, 1994). Bralec si ustvari predstavo o pomenu nekega besedila na podlagi svojega
obstoječega znanja in vrste besedilnih in situacijskih iztočnic, ki pogosto izhajajo iz kon-
kretnega družbenega in kulturnega konteksta. Pri ustvarjanju pomena bralec uporablja
različne procese, spretnosti in strategije, s katerimi pospešuje, spremlja in vzdržuje razu-
mevanje. Ti procesi in strategije se razlikujejo glede na kontekst in cilj branja, ko se bralci
soočajo z najrazličnejšimi vezanimi in nevezanimi tiskanimi besedili in (praviloma) z več
elektronskimi besedili hkrati.
Opredelitev bralne pismenosti iz cikla PISA 2000 je naslednja: »Bralna pismenost za-
jema razumevanje, uporabo in razmišljanje o pisanih besedilih, z namenom razviti lasten
potencial in znanje ter aktivno sodelovati v družbi.«
Opredelitev bralne pismenosti za cikel 2009 pa kot integralni del bralne pismenosti
navaja tudi bralno zavzetost: »Bralna pismenost zajema razumevanje, uporabo, razmišlja-
nje in zavzetost za pisana besedila, z namenom razviti lasten potencial in znanje ter aktiv-
no sodelovati v družbi.«
31
Definicija branja in bralne pismenosti se je skozi čas spreminjala vzporedno s spre-
membami v družbi, gospodarstvu in kulturi. Koncept (zlasti vseživljenjskega) učenja je
pripomogel k temu, da bralno pismenost zdaj dojemamo širše. Pismenost ne velja več za
sposobnost, ki jo pridobimo le v otroštvu, v prvih letih šolanja, pač pa za rastoč skupek
znanja, spretnosti in strategij, ki ga posamezniki nadgrajujemo vse življenje, v različnih
kontekstih, preko interakcije z vrstniki in s širšo skupnostjo. Kognitivne teorije bralne pi-
smenosti poudarjajo interaktivno naravo branja in konstruktivno naravo razumevanja pri
tiskanih besedilih (Binkley in Linnakylä, 1997; Bruner, 1990; Dole et al., 1991) in še v ve-
čji meri pri elektronskih besedilih (Fastrez, 2001; Legros in Crinon, 2002; Leu, 2007; Re-
inking, 1994). Bralec si ustvari predstavo o pomenu nekega besedila na podlagi svojega
obstoječega znanja in vrste besedilnih in situacijskih iztočnic, ki pogosto izhajajo iz kon-
kretnega družbenega in kulturnega konteksta. Pri ustvarjanju pomena bralec uporablja
različne procese, spretnosti in strategije, s katerimi pospešuje, spremlja in vzdržuje razu-
mevanje. Ti procesi in strategije se razlikujejo glede na kontekst in cilj branja, ko se bralci
soočajo z najrazličnejšimi vezanimi in nevezanimi tiskanimi besedili in (praviloma) z več
elektronskimi besedili hkrati.
Opredelitev bralne pismenosti iz cikla PISA 2000 je naslednja: »Bralna pismenost za-
jema razumevanje, uporabo in razmišljanje o pisanih besedilih, z namenom razviti lasten
potencial in znanje ter aktivno sodelovati v družbi.«
Opredelitev bralne pismenosti za cikel 2009 pa kot integralni del bralne pismenosti
navaja tudi bralno zavzetost: »Bralna pismenost zajema razumevanje, uporabo, razmišlja-
nje in zavzetost za pisana besedila, z namenom razviti lasten potencial in znanje ter aktiv-
no sodelovati v družbi.«
31
