Page 191 - Puklek Levpušček, Melita, in Klaudija Šterman Ivančič, ur. Motivacijski dejavniki v izobraževanju mladine in odraslih. Ljubljana: Pedagoški inštitut, 2013. Digitalna knjižnica, Documenta 5
P. 191
Iz odgovorov anketiranih organizatorjev izobraževanja lahko vidimo, da v osebni iz-
obraževalni načrt najpogosteje vključijo podatke o zaključenem predhodnem formalnem
izobraževanju vključno z morebitnimi posebnostmi, podatke o predvidenem vsebinskem
in časovnem poteku izobraževanja, podatke o načinih in rokih preverjanja znanja, podat-
ke o formalnih in neformalnih delovnih in drugih izkušnjah (kvalifikacijah) kandidata
ter podatke o poteku in časovnih rokih za spremljanje uresničevanja osebnega izobraže-
valnega načrta, ostali podatki pa se v povprečju uporabljajo v manjši meri. Nekateri orga-
nizatorji v osebni izobraževalni načrt vključijo še celotni načrt obveznosti in posebej le-
tni načrt obveznosti, delovni status, delovne izkušnje, pričakovanja o izobraževanju, ovire,
spodbude in priložnosti za izobraževanje, cilje, motivacijo, opombe organizatorja. O zago-
tavljanju obveznih individualnih ali skupinskih konzultacij (5 ur) se večina ni opredelila,
kot tudi ne o pomoči pri dostopanju do ustreznih učnih virov. Večina intervjuvanih ude-
ležencev, ki imajo svoj osebni izobraževalni načrt, meni, da njegovo vsebino pozna, toda
na konkretnejša vprašanja o vsebini so njihovi odgovori dokaj nejasni.
Na splošno izvajalci izobraževanja odraslih navodila v večji meri upoštevajo pri indi-
vidualizirani obliki izobraževalnega modela, manj pa pri skupinskih oblikah, kjer je veli-
ko število udeležencev. Iz odgovorov organizatorjev izobraževanja pa lahko razberemo, da
mnogi osebni izobraževalni načrt pripravljajo predvsem zato, da zadostijo Zakonu o po-
klicnem in strokovnem izobraževanju, torej kot formalnost, ki jo je potrebno izpolniti in
ki zahteva dodatno administrativno delo, sicer pa se nekateri med njimi sploh zavedajo
pravega smisla in namena osebnega izobraževalnega načrta.
Večina anketiranih organizatorjev izobraževanja pridobiva mnenje udeležencev o
ustreznosti izvedbe izobraževanja glede na njihove osebne izobraževalne načrte vsaj en-
krat, nekateri tudi dvakrat letno, so pa tudi takšni, ki tega ne počnejo. Navodila o prila-
gajanju izrednega poklicnega in strokovnega izobraževanja namreč določajo, da se evalva-
cijski razgovor opravi vsaj enkrat letno, kar pomeni, da organizatorji izobraževanja v tem
pogledu v veliki meri upoštevajo zakonska določila.
Po izjavah nekaj več kot polovice organizatorjev izobraževanja v njihovih organiza-
cijah program izobraževanja prilagajajo potrebam posameznika, vendar je še vedno velik
odstotek tistih, ki to upoštevajo v manjši meri ali pa sploh ne. Večina udeležencev pa po
drugi strani trdi, da teh prilagoditev ni oziroma da ne vedo, ali jih na izobraževalni insti-
tuciji izvajajo.
Organizatorji izobraževanja opozarjajo na problem prilagajanja pri udeležencih izo-
braževanja, ki so se vpisali že pred časom. Ker se v vmesnem času spreminja izobraževalni
191
obraževalni načrt najpogosteje vključijo podatke o zaključenem predhodnem formalnem
izobraževanju vključno z morebitnimi posebnostmi, podatke o predvidenem vsebinskem
in časovnem poteku izobraževanja, podatke o načinih in rokih preverjanja znanja, podat-
ke o formalnih in neformalnih delovnih in drugih izkušnjah (kvalifikacijah) kandidata
ter podatke o poteku in časovnih rokih za spremljanje uresničevanja osebnega izobraže-
valnega načrta, ostali podatki pa se v povprečju uporabljajo v manjši meri. Nekateri orga-
nizatorji v osebni izobraževalni načrt vključijo še celotni načrt obveznosti in posebej le-
tni načrt obveznosti, delovni status, delovne izkušnje, pričakovanja o izobraževanju, ovire,
spodbude in priložnosti za izobraževanje, cilje, motivacijo, opombe organizatorja. O zago-
tavljanju obveznih individualnih ali skupinskih konzultacij (5 ur) se večina ni opredelila,
kot tudi ne o pomoči pri dostopanju do ustreznih učnih virov. Večina intervjuvanih ude-
ležencev, ki imajo svoj osebni izobraževalni načrt, meni, da njegovo vsebino pozna, toda
na konkretnejša vprašanja o vsebini so njihovi odgovori dokaj nejasni.
Na splošno izvajalci izobraževanja odraslih navodila v večji meri upoštevajo pri indi-
vidualizirani obliki izobraževalnega modela, manj pa pri skupinskih oblikah, kjer je veli-
ko število udeležencev. Iz odgovorov organizatorjev izobraževanja pa lahko razberemo, da
mnogi osebni izobraževalni načrt pripravljajo predvsem zato, da zadostijo Zakonu o po-
klicnem in strokovnem izobraževanju, torej kot formalnost, ki jo je potrebno izpolniti in
ki zahteva dodatno administrativno delo, sicer pa se nekateri med njimi sploh zavedajo
pravega smisla in namena osebnega izobraževalnega načrta.
Večina anketiranih organizatorjev izobraževanja pridobiva mnenje udeležencev o
ustreznosti izvedbe izobraževanja glede na njihove osebne izobraževalne načrte vsaj en-
krat, nekateri tudi dvakrat letno, so pa tudi takšni, ki tega ne počnejo. Navodila o prila-
gajanju izrednega poklicnega in strokovnega izobraževanja namreč določajo, da se evalva-
cijski razgovor opravi vsaj enkrat letno, kar pomeni, da organizatorji izobraževanja v tem
pogledu v veliki meri upoštevajo zakonska določila.
Po izjavah nekaj več kot polovice organizatorjev izobraževanja v njihovih organiza-
cijah program izobraževanja prilagajajo potrebam posameznika, vendar je še vedno velik
odstotek tistih, ki to upoštevajo v manjši meri ali pa sploh ne. Večina udeležencev pa po
drugi strani trdi, da teh prilagoditev ni oziroma da ne vedo, ali jih na izobraževalni insti-
tuciji izvajajo.
Organizatorji izobraževanja opozarjajo na problem prilagajanja pri udeležencih izo-
braževanja, ki so se vpisali že pred časom. Ker se v vmesnem času spreminja izobraževalni
191
