Page 219 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 219
težave pri priznavanju neformalnega izobraževanja
in priložnostnega učenja v sloveniji ... 219
še enkrat večji v državnih šolah. Deleži priznanega znanja, ki ni forma-
lizirano oz. je pridobljeno na podlagi življenjskih izkušenj, je zanemar-
ljiv. Ob tem naj spomnimo, da teh rezultatov ne moremo posploševati,
saj vzorec v tej raziskavi ni bil reprezentativen.
Ne glede na to, da institucije in udeleženci poročajo o ugotavljanju
in priznavanju znanja, je videti, da so postopki priznavanja za udeležence
dokaj zahtevni. Izkušnje udeležencev, ki so razvidne iz raziskave »Ude-
ležba zaposlenih iz malih in srednje velikih podjetij v formalnem izobra-
ževanju« (Ivančič, Mirčeva in Mohorčič Špolar, 2008), kažejo, da posa-
meznik le stežka formalizira prej pridobljeno znanje, tudi če ima doka-
zila iz formalnega izobraževanja, in sicer iz drugega izobraževalnega po-
dročja.
Tudi evalvacija, ki so jo opravili na Centru za poklicno izobraževa-
nje (Žnidarič et al., 2010), je pokazala, da je kljub ustrezni zakonski ure-
ditvi postopkov in metod potrjevanja neformalnega znanja med vsemi
izobraževalnimi organizacijami, ki so odgovarjale na vprašanja o obse-
gu priznavanja neformalno pridobljenega znanja, kar dve tretjini takih,
ki priznavanja še niso izvajale. Najpogosteje navedeni razlog za neizva-
janje je pomanjkanje interesa s strani dijakov, študentov oziroma odra-
slih udeležencev izobraževanja (ibid.: 46). Čeprav anketiranci navajajo,
da udeležence seznanjajo s temi postopki, je najbrž ugotovljena »nezain-
teresiranost« kljub vsemu predvsem posledica pomanjkljive informira-
nosti udeležencev o možnostih, ki jim zakonsko pripadajo.
Poleg neinformiranosti, ki je gotovo velika ovira udejanjanju pra-
kse priznavanja neformalno pridobljenega znanja, velja omeniti tudi iz-
raženo potrebo po jasnejših navodilih oziroma usmeritvah s strani zako-
nodajalca. Kot še poročajo v evalvacijskem poročilu, so se razlike glede
števila izvedenih postopkov priznavanja neformalnega znanja pokazale
predvsem po posameznih oblikah izobraževanja. Največ so jih izpeljali
v okviru višjega strokovnega izobraževanja (večinoma pri odraslih), naj-
manj pri dijakih (ibid.: 45).
Rezultati kvalitativne raziskave
Na koncu si oglejmo še ugotovitve, ki izhajajo iz intervjujev, opra-
vljenih v okviru petega podprojekta LLL2010, v katerega so bili vključe-
ni predstavniki organizacij, ki izvajajo formalno in neformalno izobra-
ževanje odraslih (Mohorčič Špolar, Ivančič in Radovan, 2010). Opravlje-
nih je bilo sedemnajst intervjujev, ki so zajeli predstavnike ljudskih uni-
verz, srednjih šol, višjega in visokega strokovnega ter univerzitetnega iz-
obraževanja. Kot posebno ciljno skupino smo obravnavali tudi zaporni-
in priložnostnega učenja v sloveniji ... 219
še enkrat večji v državnih šolah. Deleži priznanega znanja, ki ni forma-
lizirano oz. je pridobljeno na podlagi življenjskih izkušenj, je zanemar-
ljiv. Ob tem naj spomnimo, da teh rezultatov ne moremo posploševati,
saj vzorec v tej raziskavi ni bil reprezentativen.
Ne glede na to, da institucije in udeleženci poročajo o ugotavljanju
in priznavanju znanja, je videti, da so postopki priznavanja za udeležence
dokaj zahtevni. Izkušnje udeležencev, ki so razvidne iz raziskave »Ude-
ležba zaposlenih iz malih in srednje velikih podjetij v formalnem izobra-
ževanju« (Ivančič, Mirčeva in Mohorčič Špolar, 2008), kažejo, da posa-
meznik le stežka formalizira prej pridobljeno znanje, tudi če ima doka-
zila iz formalnega izobraževanja, in sicer iz drugega izobraževalnega po-
dročja.
Tudi evalvacija, ki so jo opravili na Centru za poklicno izobraževa-
nje (Žnidarič et al., 2010), je pokazala, da je kljub ustrezni zakonski ure-
ditvi postopkov in metod potrjevanja neformalnega znanja med vsemi
izobraževalnimi organizacijami, ki so odgovarjale na vprašanja o obse-
gu priznavanja neformalno pridobljenega znanja, kar dve tretjini takih,
ki priznavanja še niso izvajale. Najpogosteje navedeni razlog za neizva-
janje je pomanjkanje interesa s strani dijakov, študentov oziroma odra-
slih udeležencev izobraževanja (ibid.: 46). Čeprav anketiranci navajajo,
da udeležence seznanjajo s temi postopki, je najbrž ugotovljena »nezain-
teresiranost« kljub vsemu predvsem posledica pomanjkljive informira-
nosti udeležencev o možnostih, ki jim zakonsko pripadajo.
Poleg neinformiranosti, ki je gotovo velika ovira udejanjanju pra-
kse priznavanja neformalno pridobljenega znanja, velja omeniti tudi iz-
raženo potrebo po jasnejših navodilih oziroma usmeritvah s strani zako-
nodajalca. Kot še poročajo v evalvacijskem poročilu, so se razlike glede
števila izvedenih postopkov priznavanja neformalnega znanja pokazale
predvsem po posameznih oblikah izobraževanja. Največ so jih izpeljali
v okviru višjega strokovnega izobraževanja (večinoma pri odraslih), naj-
manj pri dijakih (ibid.: 45).
Rezultati kvalitativne raziskave
Na koncu si oglejmo še ugotovitve, ki izhajajo iz intervjujev, opra-
vljenih v okviru petega podprojekta LLL2010, v katerega so bili vključe-
ni predstavniki organizacij, ki izvajajo formalno in neformalno izobra-
ževanje odraslih (Mohorčič Špolar, Ivančič in Radovan, 2010). Opravlje-
nih je bilo sedemnajst intervjujev, ki so zajeli predstavnike ljudskih uni-
verz, srednjih šol, višjega in visokega strokovnega ter univerzitetnega iz-
obraževanja. Kot posebno ciljno skupino smo obravnavali tudi zaporni-
