Page 222 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 222
Neformalno učenje? Kaj je to?
Izobraževalne institucije, katerih primarna dejavnost je izobraževanje
odraslih, običajno namenjajo več pozornosti ugotavljanju potreb udele-
ženca, prilaganju izvedbe programov ipd.
Glavne ovire vzpostavljanju sistem priznavanja predhodnega znanja
so, po mnenju intervjuvanke, odsotnost dokazil, s katerimi bi se dalo vi-
deti, kaj se je oseba naučila v neformalnem izobraževanju, in izvajalci, ki
ne izdajajo dokazil ali pa izdajajo takšne, iz katerih pridobljenega znanja
ni mogoče razbrati. To bi se dalo preseči s tem, da bi institucije izdaja-
le potrdila o znanju, ki ga je oseba pridobila, hkrati pa bi to moralo biti
podprto z nekim ogrodjem, ki bi sistematično opredelilo, katera znanja
in na kakšen način se jih priznava. Na ta način bi prišlo do poenotenja
potrdil in vrednotenja ter potrjevanja znanja med različnimi institucija-
mi, ki izvajajo izobraževalne programe za odrasle.
Zaključki
V uvodu smo poudarili, da šolska (in tudi delovna) zakonodaja pod-
pira in spodbuja priznavanje neformalno pridobljenega znanja, vendar
so različne študije in evalvacije pokazale, da sistem v praksi ni v celoti za-
živel. Podatki kažejo, da ne glede na to, na kateri izobraževalni ravni de-
luje institucija ali na katerem področju (formalno, neformalno), temelji
priznavanje predhodnega učenja predvsem na ‚trdih‘ podatkih – na ti-
stem, kar je dokazljivo s »papirjem« in potrjeno s strani neke druge izo-
braževalne institucije, npr. šole ali fakultete –, s tem pa se izključuje vse
drugo učenje, ki ni bilo pridobljeno v nekem organiziranem okolju. To je
med drugim posledica tudi prevelike razpršenosti normativne ureditve
ter metodološke nedodelanosti instrumentov za vrednotenje.
Udeleženci raziskave LLL2010 so vsi po vrsti poudarjali, da je glav-
na ovira priznavanju predhodnega neformalnega in priložnostnega uče-
nja pomanjkljiva transparentnost in standardizacija postopkov potrjeva-
nja prej pridobljenega znanja in spretnosti. Kljub nekaterim pozitivnim
primerom v našem okolju (npr. NPK, jezikovni in računalniški certifi-
kati ipd.), bi morala za izboljšanje certificiranja neformalnega znanja ob-
stajati neka nacionalna priporočila ali medinstitucionalni dogovori, ka-
kšna naj bi bila dokazila o pridobljenem znanju in spretnostih v nefor-
malnih programih.
Velik problem pa je tudi informiranost udeležencev. V mnogih pri-
merih se le-ti niti ne zavedajo možnosti, ki jih imajo, da bi jim bilo nji-
hovo predhodno učenje priznano. Dejavnost izobraževalnih institucij bi
morala biti usmerjena tudi v to, da odrasle seznanijo s to možnostjo. Ne-
katere izobraževalne institucije to že počno, druge pa nekoliko manj. Si-
Izobraževalne institucije, katerih primarna dejavnost je izobraževanje
odraslih, običajno namenjajo več pozornosti ugotavljanju potreb udele-
ženca, prilaganju izvedbe programov ipd.
Glavne ovire vzpostavljanju sistem priznavanja predhodnega znanja
so, po mnenju intervjuvanke, odsotnost dokazil, s katerimi bi se dalo vi-
deti, kaj se je oseba naučila v neformalnem izobraževanju, in izvajalci, ki
ne izdajajo dokazil ali pa izdajajo takšne, iz katerih pridobljenega znanja
ni mogoče razbrati. To bi se dalo preseči s tem, da bi institucije izdaja-
le potrdila o znanju, ki ga je oseba pridobila, hkrati pa bi to moralo biti
podprto z nekim ogrodjem, ki bi sistematično opredelilo, katera znanja
in na kakšen način se jih priznava. Na ta način bi prišlo do poenotenja
potrdil in vrednotenja ter potrjevanja znanja med različnimi institucija-
mi, ki izvajajo izobraževalne programe za odrasle.
Zaključki
V uvodu smo poudarili, da šolska (in tudi delovna) zakonodaja pod-
pira in spodbuja priznavanje neformalno pridobljenega znanja, vendar
so različne študije in evalvacije pokazale, da sistem v praksi ni v celoti za-
živel. Podatki kažejo, da ne glede na to, na kateri izobraževalni ravni de-
luje institucija ali na katerem področju (formalno, neformalno), temelji
priznavanje predhodnega učenja predvsem na ‚trdih‘ podatkih – na ti-
stem, kar je dokazljivo s »papirjem« in potrjeno s strani neke druge izo-
braževalne institucije, npr. šole ali fakultete –, s tem pa se izključuje vse
drugo učenje, ki ni bilo pridobljeno v nekem organiziranem okolju. To je
med drugim posledica tudi prevelike razpršenosti normativne ureditve
ter metodološke nedodelanosti instrumentov za vrednotenje.
Udeleženci raziskave LLL2010 so vsi po vrsti poudarjali, da je glav-
na ovira priznavanju predhodnega neformalnega in priložnostnega uče-
nja pomanjkljiva transparentnost in standardizacija postopkov potrjeva-
nja prej pridobljenega znanja in spretnosti. Kljub nekaterim pozitivnim
primerom v našem okolju (npr. NPK, jezikovni in računalniški certifi-
kati ipd.), bi morala za izboljšanje certificiranja neformalnega znanja ob-
stajati neka nacionalna priporočila ali medinstitucionalni dogovori, ka-
kšna naj bi bila dokazila o pridobljenem znanju in spretnostih v nefor-
malnih programih.
Velik problem pa je tudi informiranost udeležencev. V mnogih pri-
merih se le-ti niti ne zavedajo možnosti, ki jih imajo, da bi jim bilo nji-
hovo predhodno učenje priznano. Dejavnost izobraževalnih institucij bi
morala biti usmerjena tudi v to, da odrasle seznanijo s to možnostjo. Ne-
katere izobraževalne institucije to že počno, druge pa nekoliko manj. Si-
