Page 221 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 221
težave pri priznavanju neformalnega izobraževanja
in priložnostnega učenja v sloveniji ... 221
lovanja pri nekaterih delih študijskega programa. Priznavanje predho-
dnega učenja, ki ga je mogoče dokazati s formalnimi potrdili, ima na šoli
že dolgo prakso, medtem ko so z vrednotenjem neformalnega učenja šele
začeli. Za celoten postopek je zadolžena študijska komisija, v kateri so-
delujeta tudi predmetni učitelj in ravnatelj/ica.
»/P/ri neformalno pridobljenem znanju je tako, da jaz kot ravnateljica /…/
pomagam osebi, /…/ s čim lahko dokazuje to znanje, kaj vse rabi – ker mar-
sikdo je v življenju kaj počel, pa se niti ne zaveda, ne zavedamo se, s čim in na
kakšen način smo si znanje pridobili. Npr. kar na konkretnem primeru: nek-
do že 15 let dela na mestu programer in zdaj bi rad imel priznan izpit iz pro-
gramiranja. In se usedemo in pogovorimo, v katerem jeziku se programira,
pa potrdilo delodajalca, in v takem primeru potem vedno vključimo še pre-
davatelja predmeta in predavatelj potem tudi s pomočjo razgovora ali preko
kakšnega krajšega izdelka ugotovi predznanje« (E17–R1: 4: 28–36).
Na problematiko potrjevanja neformalno ali priložnostno prido-
bljenega znanja so opozorili tudi na tej šoli. V intervjuju je ravnateljica
opozorila na problem pomanjkanja ustreznih orodij za ocenjevanje zna-
nja in spretnosti, ki jih ni mogoče dokazati z nobenimi dokazili. Pri tem
je seveda mislila na priznavanje delovnih izkušenj in priložnostnega oz.
izkustveno pridobljenega znanja.
Zadnja je organizacija, ki izvaja tudi neformalno izobraževanje od-
raslih. S problemi priznavanja predhodnega učenja se ukvarjajo tudi v
tej instituciji. Intervjuvanka je menila, da bi se dalo na tem področju več
narediti, kot je bilo narejenega doslej. To pa bi zahtevalo – tako je meni-
la intervjuvanka – več sodelovanja med institucijami, ki izvajajo nefor-
malno izobraževanje, pa tudi večjo osredotočenost na izboljšave v last
ni ustanovi. V tej smeri so tudi v instituciji, ki jo vodi, napravili korak
naprej in oblikovali ter začeli izdajati (lastna) potrdila, ki kažejo vsebi-
no programa in ocene, ki jih je udeleženec dobil. Na ta način lahko in-
stitucija formalnega izobraževanja takoj prepozna znanje udeleženca, ne
da bi se bilo k temu treba večkrat vračati in udeleženca, da zadevo uredi.
Poleg tega pa v okviru svetovalne dejavnosti seznanjajo udeležence s to
možnostjo. Zavod je izdal tudi knjižico, v kateri so informacije, kaj sto-
riti za priznanje predhodnega učenja. Intervjuvanka meni, da so institu-
cije, ki izvajajo izobraževanje odraslih, v tem oziru nekoliko v prednosti
pred drugimi izobraževalnimi institucijami:
»/…/ mogoče pa smo izobraževalci odraslih malo bolj fleksibilni glede tega,
ker smo bili teh stvari navajeni iz prakse tudi nekatere izkušnje in stvari pri-
znavat že prej /…/« (A38–R2: 7: 19–23)
in priložnostnega učenja v sloveniji ... 221
lovanja pri nekaterih delih študijskega programa. Priznavanje predho-
dnega učenja, ki ga je mogoče dokazati s formalnimi potrdili, ima na šoli
že dolgo prakso, medtem ko so z vrednotenjem neformalnega učenja šele
začeli. Za celoten postopek je zadolžena študijska komisija, v kateri so-
delujeta tudi predmetni učitelj in ravnatelj/ica.
»/P/ri neformalno pridobljenem znanju je tako, da jaz kot ravnateljica /…/
pomagam osebi, /…/ s čim lahko dokazuje to znanje, kaj vse rabi – ker mar-
sikdo je v življenju kaj počel, pa se niti ne zaveda, ne zavedamo se, s čim in na
kakšen način smo si znanje pridobili. Npr. kar na konkretnem primeru: nek-
do že 15 let dela na mestu programer in zdaj bi rad imel priznan izpit iz pro-
gramiranja. In se usedemo in pogovorimo, v katerem jeziku se programira,
pa potrdilo delodajalca, in v takem primeru potem vedno vključimo še pre-
davatelja predmeta in predavatelj potem tudi s pomočjo razgovora ali preko
kakšnega krajšega izdelka ugotovi predznanje« (E17–R1: 4: 28–36).
Na problematiko potrjevanja neformalno ali priložnostno prido-
bljenega znanja so opozorili tudi na tej šoli. V intervjuju je ravnateljica
opozorila na problem pomanjkanja ustreznih orodij za ocenjevanje zna-
nja in spretnosti, ki jih ni mogoče dokazati z nobenimi dokazili. Pri tem
je seveda mislila na priznavanje delovnih izkušenj in priložnostnega oz.
izkustveno pridobljenega znanja.
Zadnja je organizacija, ki izvaja tudi neformalno izobraževanje od-
raslih. S problemi priznavanja predhodnega učenja se ukvarjajo tudi v
tej instituciji. Intervjuvanka je menila, da bi se dalo na tem področju več
narediti, kot je bilo narejenega doslej. To pa bi zahtevalo – tako je meni-
la intervjuvanka – več sodelovanja med institucijami, ki izvajajo nefor-
malno izobraževanje, pa tudi večjo osredotočenost na izboljšave v last
ni ustanovi. V tej smeri so tudi v instituciji, ki jo vodi, napravili korak
naprej in oblikovali ter začeli izdajati (lastna) potrdila, ki kažejo vsebi-
no programa in ocene, ki jih je udeleženec dobil. Na ta način lahko in-
stitucija formalnega izobraževanja takoj prepozna znanje udeleženca, ne
da bi se bilo k temu treba večkrat vračati in udeleženca, da zadevo uredi.
Poleg tega pa v okviru svetovalne dejavnosti seznanjajo udeležence s to
možnostjo. Zavod je izdal tudi knjižico, v kateri so informacije, kaj sto-
riti za priznanje predhodnega učenja. Intervjuvanka meni, da so institu-
cije, ki izvajajo izobraževanje odraslih, v tem oziru nekoliko v prednosti
pred drugimi izobraževalnimi institucijami:
»/…/ mogoče pa smo izobraževalci odraslih malo bolj fleksibilni glede tega,
ker smo bili teh stvari navajeni iz prakse tudi nekatere izkušnje in stvari pri-
znavat že prej /…/« (A38–R2: 7: 19–23)
