Page 214 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 214
Neformalno učenje? Kaj je to?
priznavanja neformalnega in priložnostnega učenja: tiste z visoko, sre-
dnje visoko, srednje nizko in nizko ravnjo razvitosti.
Preglednica 4: Države EU glede na razvitost sistema priznavanja neformalnega in
priložnostnega učenja.
Visoka Srednje visoka Srednje nizka Nizka
Finska, Francija, Ni- Danska, Nemčija, Ro- Avstrija, Belgija, Če- Bolgarija, Hrvaška, Ci-
zozemska, Norveška, munija, Španija, Šved- ška, Estonija, Islandija, per, Grčija, Madžar-
Portugalska ska, Velika Britanija Italija, Irska, Liechten- ska, Latvija, Malta,
stein, Litva, Luksem- Poljska, Turčija
burg, Slovaška, Slo-
venija
Vir: Hawley, Otero in Duchemin (2010: 8)
Kot vidimo v preglednici 4, se Slovenija nahaja v skupini držav s sre-
dnje nizko razvitim sistemom priznavanja neformalnega in priložno-
stnega učenja. Med najbolj razvite države pa sodijo Finska, Francija, Ni-
zozemska, Norveška in Portugalska.
Za (formalni) začetek priznavanja vseh oblik učenja v Sloveni-
ji bi lahko šteli sprejetje Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikaci-
jah (2007), v katerem so opredeljeni pogoji in postopki preverjanja in
potrjevanja neformalno pridobljenih znanj. Tudi Zakon o izobraževa-
nju odraslih (ZIO) priznava pomen neformalno pridobljenega znanja,
saj dopušča možnost, da se javno veljavno izobrazbo pridobi tudi z ugo
tavljanjem in potrjevanjem znanja z izpiti ali na podlagi javnih listin (Za-
kon o izobraževanju odraslih, 2006, 8. člen). V formalnem šolskem siste-
mu so se možnosti priznavanja neformalnega učenja odprle predvsem v
izobraževalnih programih, ki so bližje trgu dela. Te možnosti opredelju-
jejo Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Zakon o višjem
strokovnem izobraževanju (2004) in Zakon o visokem šolstvu (2006).
Samo sprejetje enakovrednosti znanja, ki je pridobljeno zunaj šol-
skega sistema, pa seveda ni dovolj. Poleg zakonodaje je potrebno urediti
oz. razviti postopke in instrumente, s katerimi se bo to znanje vrednoti-
lo in potrjevalo. Kot poudarjajo v poročilu Centra za poklicno izobraže-
vanje (Vuković et al., 2008), pomeni priznavanje neformalnega in prilo-
žnostnega učenja v formalnem izobraževanju, da:
– je potrebno tistemu posamezniku, ki si je znanje, spretnosti in kom-
petence pridobil zunaj šolskega prostora, le-te priznati, seveda po
postopku, s katerim je mogoče nedvoumno ugotoviti, da posame-
znik dosega standarde, ki jih kurikul določa kot podlago za nadgra-
priznavanja neformalnega in priložnostnega učenja: tiste z visoko, sre-
dnje visoko, srednje nizko in nizko ravnjo razvitosti.
Preglednica 4: Države EU glede na razvitost sistema priznavanja neformalnega in
priložnostnega učenja.
Visoka Srednje visoka Srednje nizka Nizka
Finska, Francija, Ni- Danska, Nemčija, Ro- Avstrija, Belgija, Če- Bolgarija, Hrvaška, Ci-
zozemska, Norveška, munija, Španija, Šved- ška, Estonija, Islandija, per, Grčija, Madžar-
Portugalska ska, Velika Britanija Italija, Irska, Liechten- ska, Latvija, Malta,
stein, Litva, Luksem- Poljska, Turčija
burg, Slovaška, Slo-
venija
Vir: Hawley, Otero in Duchemin (2010: 8)
Kot vidimo v preglednici 4, se Slovenija nahaja v skupini držav s sre-
dnje nizko razvitim sistemom priznavanja neformalnega in priložno-
stnega učenja. Med najbolj razvite države pa sodijo Finska, Francija, Ni-
zozemska, Norveška in Portugalska.
Za (formalni) začetek priznavanja vseh oblik učenja v Sloveni-
ji bi lahko šteli sprejetje Zakona o nacionalnih poklicnih kvalifikaci-
jah (2007), v katerem so opredeljeni pogoji in postopki preverjanja in
potrjevanja neformalno pridobljenih znanj. Tudi Zakon o izobraževa-
nju odraslih (ZIO) priznava pomen neformalno pridobljenega znanja,
saj dopušča možnost, da se javno veljavno izobrazbo pridobi tudi z ugo
tavljanjem in potrjevanjem znanja z izpiti ali na podlagi javnih listin (Za-
kon o izobraževanju odraslih, 2006, 8. člen). V formalnem šolskem siste-
mu so se možnosti priznavanja neformalnega učenja odprle predvsem v
izobraževalnih programih, ki so bližje trgu dela. Te možnosti opredelju-
jejo Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju, Zakon o višjem
strokovnem izobraževanju (2004) in Zakon o visokem šolstvu (2006).
Samo sprejetje enakovrednosti znanja, ki je pridobljeno zunaj šol-
skega sistema, pa seveda ni dovolj. Poleg zakonodaje je potrebno urediti
oz. razviti postopke in instrumente, s katerimi se bo to znanje vrednoti-
lo in potrjevalo. Kot poudarjajo v poročilu Centra za poklicno izobraže-
vanje (Vuković et al., 2008), pomeni priznavanje neformalnega in prilo-
žnostnega učenja v formalnem izobraževanju, da:
– je potrebno tistemu posamezniku, ki si je znanje, spretnosti in kom-
petence pridobil zunaj šolskega prostora, le-te priznati, seveda po
postopku, s katerim je mogoče nedvoumno ugotoviti, da posame-
znik dosega standarde, ki jih kurikul določa kot podlago za nadgra-
