Page 17 - Polona Kelava, Neformalno učenje? Kaj je to? Dissertationes 24, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 17
en neformalno pridobljenega 17
znanja od antike do 16. stoletja
Importance of Non-Formally Acquired
Knowledge from the Antiquity to
the 16th Century
Tadej Vidmar
Povzetek
V zadnjem času se veliko pozornosti namenja načinom posredovanja in pridobivanja
znanja, ki presegajo tradicionalne pristope in klasifikacije. Premik poudarka s for-
malnih oblik in metod izobraževanja ter učenja na neformalno in priložnostno uče-
nje je očiten predvsem pri odraslih. Oblikujejo se nove smernice in zahteve, pri če-
mer postajajo zmeraj pomembnejša spoznanja o nujnosti učenja skozi vse življenje.
Dve ključni komponenti takega pridobivanja znanja, poklicni razvoj in razvoj posa-
meznikove osebnosti, so poznali že v drugih zgodovinskih obdobjih. V antični Gr-
čiji in Rimu so poudarjali koristnost in nujnost pridobivanja znanja tudi po zaključ-
ku »formalnega šolanja«. Za srednji vek lahko ugotovimo, da je, ob upoštevanju dej-
stva, da je za vsakega od njegovih treh družbenih razredov veljal poseben, njemu la-
sten način pridobivanja in posredovanja znanja, tudi poudarjal nujnost in potrebnost
razvoja tako poklicnega znanja in spretnosti kot posameznikove osebnosti. V času
reformacije je bila postavljena nova paradigma razumevanja učenja na neformalen
način, predvsem z zahtevama po individualiziranem vzpostavljanju stika z Bogom
in po tem, da bi naj Sveto pismo prebirali verniki sami v svoji materinščini. S Trubar-
jem je v tem času pri nas prišlo do praktične izpeljave zahtev po pridobivanju znanja
na neformalen način, saj je svoja dela zasnoval tako, da bi se lahko iz njih (na)učili bra-
ti vsi, ne glede na starost. Prav tako pa je – z namenom razvoja oziroma spreminjanja
posameznikove osebnosti skozi vse življenje – zahteval redno branje Svetega pisma
in drugih »svetih spisov«.
Ključne besede: vseživljenjsko učenje, vseživljenjsko izobraževanje, reformacija, sre-
dnji vek, formalno izobraževanje, neformalno izobraževanje, priložnostno učenje,
poklicni razvoj, razvoj osebnosti, antična Grčija, antični Rim, trije redi
znanja od antike do 16. stoletja
Importance of Non-Formally Acquired
Knowledge from the Antiquity to
the 16th Century
Tadej Vidmar
Povzetek
V zadnjem času se veliko pozornosti namenja načinom posredovanja in pridobivanja
znanja, ki presegajo tradicionalne pristope in klasifikacije. Premik poudarka s for-
malnih oblik in metod izobraževanja ter učenja na neformalno in priložnostno uče-
nje je očiten predvsem pri odraslih. Oblikujejo se nove smernice in zahteve, pri če-
mer postajajo zmeraj pomembnejša spoznanja o nujnosti učenja skozi vse življenje.
Dve ključni komponenti takega pridobivanja znanja, poklicni razvoj in razvoj posa-
meznikove osebnosti, so poznali že v drugih zgodovinskih obdobjih. V antični Gr-
čiji in Rimu so poudarjali koristnost in nujnost pridobivanja znanja tudi po zaključ-
ku »formalnega šolanja«. Za srednji vek lahko ugotovimo, da je, ob upoštevanju dej-
stva, da je za vsakega od njegovih treh družbenih razredov veljal poseben, njemu la-
sten način pridobivanja in posredovanja znanja, tudi poudarjal nujnost in potrebnost
razvoja tako poklicnega znanja in spretnosti kot posameznikove osebnosti. V času
reformacije je bila postavljena nova paradigma razumevanja učenja na neformalen
način, predvsem z zahtevama po individualiziranem vzpostavljanju stika z Bogom
in po tem, da bi naj Sveto pismo prebirali verniki sami v svoji materinščini. S Trubar-
jem je v tem času pri nas prišlo do praktične izpeljave zahtev po pridobivanju znanja
na neformalen način, saj je svoja dela zasnoval tako, da bi se lahko iz njih (na)učili bra-
ti vsi, ne glede na starost. Prav tako pa je – z namenom razvoja oziroma spreminjanja
posameznikove osebnosti skozi vse življenje – zahteval redno branje Svetega pisma
in drugih »svetih spisov«.
Ključne besede: vseživljenjsko učenje, vseživljenjsko izobraževanje, reformacija, sre-
dnji vek, formalno izobraževanje, neformalno izobraževanje, priložnostno učenje,
poklicni razvoj, razvoj osebnosti, antična Grčija, antični Rim, trije redi
