Page 193 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 193
črka vrača udarec: nesmisel šolske birokracije 193
gumbe in pas in se je zaradi tega zdela še posebno pripravna, ne da bi si člo-
vek mogel priti na jasno, čemu naj to služi.« (Kafka, 2004: 5)
Za razmislek o birokraciji je Kafka precej navdihujoče čtivo. Tako v
Gradu kot v Procesu, iz katerih so vzeti navedeni odlomki, se pred bral-
čevimi očmi razrašča podoba nepreglednega in obscenega birokratske-
ga aparata, ki se vseskozi giblje na robu med sanjami in budnostjo. Koli-
kor je sanjski rob kot trenutek, »preden se ne prebudimo«, natanko mo-
ment, v katerem se nemara srečamo z realnim (cf. Lacan, 1996: 55–58), se
zdi v prizadevanju, ki se želi vprašati po realnem neke birokracije, toliko
primerneje začeti prav s kafkovsko referenco.
V prvem navedenem odlomku se razkriva ozadje sumljivih »po-
močnikov«, ki ju je K.-ju, domnevnemu zemljemercu in osrednji figuri
Gradu, kmalu po njegovem prihodu v vas domnevno dodelila domnev-
na oblast domnevnega gradu.1 Proti koncu romana, v katerem lahko na
različne načine opazujemo neuporabnost, vsiljivost, infantilnost in neu-
krotljivost obeh »pomočnikov«, se, ko je videti, da se ju je K. dokonč-
no iznebil, eden od njiju prvič koherentno izreče o njunem poslanstvu
in vlogi. H K.-ju naj bi ju poslala natanko višja uradniška oblast, ki ji K.
kljub vsem svojim prizadevanjem nikakor ne more priti blizu, za name-
ček pa jima je bilo naročeno, naj K.-ja, ki se po mnenju oblasti očitno je-
mlje vse preveč resno, vendarle malce razvedrita. V nejasnem prepletu
uradnega in zasebnega, kjer se nikoli natanko ne ve, »kdo pije in kdo
plača«, se razkrivata »vedrost« oblasti in njena navidezna dobronamer-
nost, ki je ob moteči podobi pomočnikov milo rečeno dvomljiva.
Drugi odlomek prinaša tožbo predanega uradnika, h kateremu K.
zaide sredi noči. Uradniška izpoved se izreka med rjuhami, v zasebnosti
uradnikove gostilniške sobe, ki poleg postelje ne premore drugega po-
hištva in v kateri se, kot izvemo, opravlja večina »neuradno-uradnih«
ur. Kaj stranke, uradniki šele trpijo pod pritiskom pravil in dolžnosti, ki
jim jih nalaga njihova služba! Pri tem seveda ne gre za trpljenje ob odre-
kanju udobju in ugodju zasebnosti. Prave skrbi jih tarejo zaradi ogrože-
nosti »uradne presoje«; v nočnih urah, v katerih morajo opraviti večino
uradnih zaslišanj, se meja med uradnim in zasebnim, ki tvori podmeno
1 Osnovni okvir zgodbe predstavlja prihod zemljemerca K. v vas pod gradom, od koder so ga baje
poklicali. Ko prispe, se izkaže, da ga, kljub temu da so vsi nekako seznanjeni z njegovim prihodom,
pravzaprav nihče ne potrebuje. Uradniška oblast gradu, s katero želi K. razčistiti nejasnosti svojega
položaja, se vseskozi izmika njegovim prizadevanjem po kakršnemkoli soočenju. »Domnevnost«
preči vsa »dejstva« zgodbe, še najbolj pa sámo oblast; v vasi pod gradom, kjer je »v duhu« povsod
prisotna, se kaže le v podobi nižjih tajnikov, v svoji »vrhovnosti« pa nikjer naravnost ne nastopi. Do
gradu kot središča oblasti K. nikakor ne more priti, saj se nejasno staplja z vasjo in ostaja vseskozi za-
vit v plašč »domnevnosti«.
gumbe in pas in se je zaradi tega zdela še posebno pripravna, ne da bi si člo-
vek mogel priti na jasno, čemu naj to služi.« (Kafka, 2004: 5)
Za razmislek o birokraciji je Kafka precej navdihujoče čtivo. Tako v
Gradu kot v Procesu, iz katerih so vzeti navedeni odlomki, se pred bral-
čevimi očmi razrašča podoba nepreglednega in obscenega birokratske-
ga aparata, ki se vseskozi giblje na robu med sanjami in budnostjo. Koli-
kor je sanjski rob kot trenutek, »preden se ne prebudimo«, natanko mo-
ment, v katerem se nemara srečamo z realnim (cf. Lacan, 1996: 55–58), se
zdi v prizadevanju, ki se želi vprašati po realnem neke birokracije, toliko
primerneje začeti prav s kafkovsko referenco.
V prvem navedenem odlomku se razkriva ozadje sumljivih »po-
močnikov«, ki ju je K.-ju, domnevnemu zemljemercu in osrednji figuri
Gradu, kmalu po njegovem prihodu v vas domnevno dodelila domnev-
na oblast domnevnega gradu.1 Proti koncu romana, v katerem lahko na
različne načine opazujemo neuporabnost, vsiljivost, infantilnost in neu-
krotljivost obeh »pomočnikov«, se, ko je videti, da se ju je K. dokonč-
no iznebil, eden od njiju prvič koherentno izreče o njunem poslanstvu
in vlogi. H K.-ju naj bi ju poslala natanko višja uradniška oblast, ki ji K.
kljub vsem svojim prizadevanjem nikakor ne more priti blizu, za name-
ček pa jima je bilo naročeno, naj K.-ja, ki se po mnenju oblasti očitno je-
mlje vse preveč resno, vendarle malce razvedrita. V nejasnem prepletu
uradnega in zasebnega, kjer se nikoli natanko ne ve, »kdo pije in kdo
plača«, se razkrivata »vedrost« oblasti in njena navidezna dobronamer-
nost, ki je ob moteči podobi pomočnikov milo rečeno dvomljiva.
Drugi odlomek prinaša tožbo predanega uradnika, h kateremu K.
zaide sredi noči. Uradniška izpoved se izreka med rjuhami, v zasebnosti
uradnikove gostilniške sobe, ki poleg postelje ne premore drugega po-
hištva in v kateri se, kot izvemo, opravlja večina »neuradno-uradnih«
ur. Kaj stranke, uradniki šele trpijo pod pritiskom pravil in dolžnosti, ki
jim jih nalaga njihova služba! Pri tem seveda ne gre za trpljenje ob odre-
kanju udobju in ugodju zasebnosti. Prave skrbi jih tarejo zaradi ogrože-
nosti »uradne presoje«; v nočnih urah, v katerih morajo opraviti večino
uradnih zaslišanj, se meja med uradnim in zasebnim, ki tvori podmeno
1 Osnovni okvir zgodbe predstavlja prihod zemljemerca K. v vas pod gradom, od koder so ga baje
poklicali. Ko prispe, se izkaže, da ga, kljub temu da so vsi nekako seznanjeni z njegovim prihodom,
pravzaprav nihče ne potrebuje. Uradniška oblast gradu, s katero želi K. razčistiti nejasnosti svojega
položaja, se vseskozi izmika njegovim prizadevanjem po kakršnemkoli soočenju. »Domnevnost«
preči vsa »dejstva« zgodbe, še najbolj pa sámo oblast; v vasi pod gradom, kjer je »v duhu« povsod
prisotna, se kaže le v podobi nižjih tajnikov, v svoji »vrhovnosti« pa nikjer naravnost ne nastopi. Do
gradu kot središča oblasti K. nikakor ne more priti, saj se nejasno staplja z vasjo in ostaja vseskozi za-
vit v plašč »domnevnosti«.
