Page 128 - Vesna Pobežin (ur.), Drugo pedagoškega diskurza, Dissertationes 23, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2013
P. 128
Drugo pedagoškega diskurza
gatelji so kljub temu želeli ohranjati visoko šolstvo v svojih rokah in ga
postaviti v osrčje evropske integracije, ki je postajala vedno bolj le tržni,
monetarni in gospodarski projekt. Kasneje so se v tej diskurzivni lini-
ji prepoznali predvsem Svet Evrope, študentje in sorodno misleče vlade.
Ideje so bile promovirane skozi strategijo normativnega diskurza in dis-
kurzivnih sredstev, vezanih na skladnost z evropskimi normami in vre-
dnotami. Osrednji koncepti v tem diskurzu so predvsem »socialna raz-
sežnost visokega šolstva«, »javno dobro« in »javna odgovornost za vi-
soko šolstvo«. Vrhunec te diskurzivne linije je bil dosežen z definicijo
mnogoterih smotrov visokega šolstva (v nasprotju z vztrajanjem na nje-
govi gospodarski vlogi).
Drugi idejni tok je izhajal iz povezovanja bolonjskega procesa z Liz-
bonsko strategijo Evropske unije. Zagovorniki reformiranja visokega
šolstva v skladu z gospodarskimi trendi so bili zavezani predvsem pra-
gmatičnim idejam o soočanju z globalnimi izzivi sodobne Evrope. »Mo-
dernizacija programov«, »upravljavska avtonomija univerz«, »diferen-
ciacija in odličnost prestižnih univerz«, »orodja za transparentnost in
priznavanje kvalifikacij«, »pospeševanje mobilnosti in zaposljivosti na
integriranem evropskem trgu dela« – to je le nekaj diskurzivnih sred-
stev in kognitivnih idej za reševanje diskurzivno konstruiranih gospo-
darskih problemov, podrejenih hegemonskemu imginariju »gospodar-
stva in družbe znanja«.
Tretji idejni tok je bil prisoten v prvih letih bolonjskega procesa, ko
so aktivnosti v okviru Svetovne trgovinske organizacije nakazovale tež
njo po vključitvi visokega šolstva med tržne storitve. Bolonjski ministrski
forum je na formalni ravni glede tega zavzel jasno in odločno negativno
stališče. Iz berlinskega zasedanja ministrov (2003) je bilo razvidno, da ve-
lika večina držav članic bolonjskega procesa in sodelujočih akterjev viso-
kega šolstva ne smatra kot blago na svetovnem trgu storitev. Kljub tovrst
nemu formalnemu distanciranju je v bolonjskem diskurzu moč zaznati
elemente, ki nakazujejo težnjo po tržni logiki v izobraževanju in po pre-
nosu pristojnosti regulacije izobraževanja od demokratičnih nacionalnih
oblasti na naddržavno raven in v korist tržnim mehanizmom.
V skladu z diskurzivnim institucionalizmom lahko bolonjski proces
označimo kot mešanico koordinativne in komunikativne sfere. V bo-
lonjski areni se dogaja tako komunikacija diskurzov, ki so bili premišlje-
ni in usklajeni v zunanjih diskurzivnih prizoriščih (npr. EU) kot koor-
dinativni diskurzivni proces, saj se ob interakciji akterjev (pogajanjih,
argumentiranju, prepričevanju) oblikujejo, utemeljujejo in spreminjajo
ideje. Glavni akterji, vključeni v širjenje idej prek diskurzov v procesu, ki
gatelji so kljub temu želeli ohranjati visoko šolstvo v svojih rokah in ga
postaviti v osrčje evropske integracije, ki je postajala vedno bolj le tržni,
monetarni in gospodarski projekt. Kasneje so se v tej diskurzivni lini-
ji prepoznali predvsem Svet Evrope, študentje in sorodno misleče vlade.
Ideje so bile promovirane skozi strategijo normativnega diskurza in dis-
kurzivnih sredstev, vezanih na skladnost z evropskimi normami in vre-
dnotami. Osrednji koncepti v tem diskurzu so predvsem »socialna raz-
sežnost visokega šolstva«, »javno dobro« in »javna odgovornost za vi-
soko šolstvo«. Vrhunec te diskurzivne linije je bil dosežen z definicijo
mnogoterih smotrov visokega šolstva (v nasprotju z vztrajanjem na nje-
govi gospodarski vlogi).
Drugi idejni tok je izhajal iz povezovanja bolonjskega procesa z Liz-
bonsko strategijo Evropske unije. Zagovorniki reformiranja visokega
šolstva v skladu z gospodarskimi trendi so bili zavezani predvsem pra-
gmatičnim idejam o soočanju z globalnimi izzivi sodobne Evrope. »Mo-
dernizacija programov«, »upravljavska avtonomija univerz«, »diferen-
ciacija in odličnost prestižnih univerz«, »orodja za transparentnost in
priznavanje kvalifikacij«, »pospeševanje mobilnosti in zaposljivosti na
integriranem evropskem trgu dela« – to je le nekaj diskurzivnih sred-
stev in kognitivnih idej za reševanje diskurzivno konstruiranih gospo-
darskih problemov, podrejenih hegemonskemu imginariju »gospodar-
stva in družbe znanja«.
Tretji idejni tok je bil prisoten v prvih letih bolonjskega procesa, ko
so aktivnosti v okviru Svetovne trgovinske organizacije nakazovale tež
njo po vključitvi visokega šolstva med tržne storitve. Bolonjski ministrski
forum je na formalni ravni glede tega zavzel jasno in odločno negativno
stališče. Iz berlinskega zasedanja ministrov (2003) je bilo razvidno, da ve-
lika večina držav članic bolonjskega procesa in sodelujočih akterjev viso-
kega šolstva ne smatra kot blago na svetovnem trgu storitev. Kljub tovrst
nemu formalnemu distanciranju je v bolonjskem diskurzu moč zaznati
elemente, ki nakazujejo težnjo po tržni logiki v izobraževanju in po pre-
nosu pristojnosti regulacije izobraževanja od demokratičnih nacionalnih
oblasti na naddržavno raven in v korist tržnim mehanizmom.
V skladu z diskurzivnim institucionalizmom lahko bolonjski proces
označimo kot mešanico koordinativne in komunikativne sfere. V bo-
lonjski areni se dogaja tako komunikacija diskurzov, ki so bili premišlje-
ni in usklajeni v zunanjih diskurzivnih prizoriščih (npr. EU) kot koor-
dinativni diskurzivni proces, saj se ob interakciji akterjev (pogajanjih,
argumentiranju, prepričevanju) oblikujejo, utemeljujejo in spreminjajo
ideje. Glavni akterji, vključeni v širjenje idej prek diskurzov v procesu, ki
