Page 87 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 87
topoi: črna skrinjica argumentacije 87
Aristotelski topos (‘mesto‘, ‘kraj‘) je argumentativna shema, ki di-
alektiku ali retoriku omogoča konstrukcijo argumenta za dani sklep;
filozof jih vidi kot (temeljne) sestavine entimemov. Rabo izrazov to-
poi (koinoi) ali loci communes, kot so jih poznali Rimljani, lahko za-
sledujemo vse do najzgodnejših retorjev (večinoma jih imenujejo sofi-
sti), kot sta Protagoras in Gorgias. Kot v analizi najstarejšega antične-
ga priročnika, Anaksimenove Retorike za Aleksandra, ugotavlja Janja
Žmavc,11 so sofistom topoi predstavljali argumentativni koncept, ki
verjetno ni imel enotne oblike, saj so ga v kontekstu njegove retorične
funkcije (t. j. kot sredstvo prepričevanja) retorji poljubno združevali z
drugimi retoričnimi strategijami. Toda medtem ko so v zgodnji reto-
riki topos vsekakor razumeli kot gotov vzorec ali formulo, vnaprej pri-
pravljen argument, ki ga je mogoče uporabiti na določeni stopn ji go-
vora (da bi ustvaril določen učinek ali še pomembneje, da bi upravič
il določen sklep) – pojmovanje, ki je prevladalo tudi z renesanso – pa
velja za večino Aristotelovih topoi, da so to splošna navodila, ki omo-
gočajo izpeljavo sklepa določene oblike (ne vsebine) iz premis dolo-
čene oblike (ne vsebine). Prav zato smo poudarili, da je velika zmota
precej razširjeno prepričanje o tem, kako so Aristotelovi topoi mesta,
kjer je mogoče najti vnaprej pripravljene argumente.
Če si ogledamo seznam Aristotelovih topoi koinoi ali skupne to-
pike:
11 J. Žmavc, Ethos and pathos in Anaximenes' Rhetoric to Alexander: a conflation of rhetorical and
argumentative concepts, v: F. H. van Eemeren, D. C. Williams, I. Ž. Žagar (ur.), Understanding
argumentation: work in progress, Amsterdam 2008, 168–169.
Aristotelski topos (‘mesto‘, ‘kraj‘) je argumentativna shema, ki di-
alektiku ali retoriku omogoča konstrukcijo argumenta za dani sklep;
filozof jih vidi kot (temeljne) sestavine entimemov. Rabo izrazov to-
poi (koinoi) ali loci communes, kot so jih poznali Rimljani, lahko za-
sledujemo vse do najzgodnejših retorjev (večinoma jih imenujejo sofi-
sti), kot sta Protagoras in Gorgias. Kot v analizi najstarejšega antične-
ga priročnika, Anaksimenove Retorike za Aleksandra, ugotavlja Janja
Žmavc,11 so sofistom topoi predstavljali argumentativni koncept, ki
verjetno ni imel enotne oblike, saj so ga v kontekstu njegove retorične
funkcije (t. j. kot sredstvo prepričevanja) retorji poljubno združevali z
drugimi retoričnimi strategijami. Toda medtem ko so v zgodnji reto-
riki topos vsekakor razumeli kot gotov vzorec ali formulo, vnaprej pri-
pravljen argument, ki ga je mogoče uporabiti na določeni stopn ji go-
vora (da bi ustvaril določen učinek ali še pomembneje, da bi upravič
il določen sklep) – pojmovanje, ki je prevladalo tudi z renesanso – pa
velja za večino Aristotelovih topoi, da so to splošna navodila, ki omo-
gočajo izpeljavo sklepa določene oblike (ne vsebine) iz premis dolo-
čene oblike (ne vsebine). Prav zato smo poudarili, da je velika zmota
precej razširjeno prepričanje o tem, kako so Aristotelovi topoi mesta,
kjer je mogoče najti vnaprej pripravljene argumente.
Če si ogledamo seznam Aristotelovih topoi koinoi ali skupne to-
pike:
11 J. Žmavc, Ethos and pathos in Anaximenes' Rhetoric to Alexander: a conflation of rhetorical and
argumentative concepts, v: F. H. van Eemeren, D. C. Williams, I. Ž. Žagar (ur.), Understanding
argumentation: work in progress, Amsterdam 2008, 168–169.
