Page 86 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 86
govorniške predvaje
tivno) nalagajo določeno argumentativno usmeritev, z drugimi bese-
dami, jezik kot abstrakten sistem (vsaj delno) nadzoruje to, kar lah-
ko pove diskurz, in določa njegove meje. Do podobnih zaključk ov,
čeprav po drugačni poti in le posredno v zvezi z argumentacijo, pri-
haja tudi Janja Žmavc v analizi pomenskega polja samostalnika ani-
mus pri Terenciju. Avtorica z analizo jezikovnih struktur pri latin-
skem komediografu ugotavlja, da je pomenski potencial animus vpi-
san tudi v okvir strukture latinskega jezika:
»S pomočjo slovnične interpretacije Terencijeve Andrije je torej mogo-
če dokazati, da zaznamuje samostalnik animus značilnost oziroma spo-
sobnost, ki je lastna zgolj človeku in je določena z njegovim obstojem.
Gre za prostorski pojem, za neke vrste »prostor v človeku«, ki sam ni-
česar ne dela, ampak omogoča nastanek vseh miselnih in čustvenih du-
ševnih procesov, s katerimi je opredeljeno vsako človekovo zavestno ali
nezavedno dejanje.«9
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih je Ducrotova
teorija argumentacije obravnavala jezikovne členke (kar so nekate-
ri ameriški jezikoslovci skušali dobesedno ponovno odkriti v devet-
desetih) kot posrednike ali prenašalce argumentativne usmeritve. V
86 poznih osemdesetih in devetdesetih letih se je Ducrot začel zanimati
za topoi. Sam uporablja Aristotelov izraz in meni, da je bolj ali manj
zvest njegovi ideji, čeprav obenem priznava, da jo je nekoliko popačil.
Oglejmo si podrobneje to »deformacijo«.
Danes velja skoraj za vsakdanje prepričanje (za poseben topos),
da je za Aristotela topos mesto, kjer najdemo argumente, oddelek ali
področje, kjer je mogoče zlahka najti veliko retoričnih argumentov,
pripravljenih za takojšnjo uporabo – kar je velika zmota. Po Aristo-
telu naj bi namreč obstajali dve vrsti topoi: splošni ali skupni topoi,
primerni, da jih uporabimo povsod in kjerkoli, ne glede na situacijo,
in posebni topoi, ki so v svoji uporabnosti omejeni na različne znano-
sti, področja znanja, strokovnosti, mnenja, razmere itd. Ali, kot pra-
vi Aristotel:
»S posebnimi toposi (eide) mislim na propozicije, ki so posebne glede na
vsak razred, in s splošnimi (koinoi topoi) tiste, ki so vsem enako skupne.«10
9 J. Žmavc, Terencijev animus: analiza pomenskega polja, Keria 4 (2002), 2, 129.
10 Rh. 1358a31–32 1.2.22.
tivno) nalagajo določeno argumentativno usmeritev, z drugimi bese-
dami, jezik kot abstrakten sistem (vsaj delno) nadzoruje to, kar lah-
ko pove diskurz, in določa njegove meje. Do podobnih zaključk ov,
čeprav po drugačni poti in le posredno v zvezi z argumentacijo, pri-
haja tudi Janja Žmavc v analizi pomenskega polja samostalnika ani-
mus pri Terenciju. Avtorica z analizo jezikovnih struktur pri latin-
skem komediografu ugotavlja, da je pomenski potencial animus vpi-
san tudi v okvir strukture latinskega jezika:
»S pomočjo slovnične interpretacije Terencijeve Andrije je torej mogo-
če dokazati, da zaznamuje samostalnik animus značilnost oziroma spo-
sobnost, ki je lastna zgolj človeku in je določena z njegovim obstojem.
Gre za prostorski pojem, za neke vrste »prostor v človeku«, ki sam ni-
česar ne dela, ampak omogoča nastanek vseh miselnih in čustvenih du-
ševnih procesov, s katerimi je opredeljeno vsako človekovo zavestno ali
nezavedno dejanje.«9
V poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih je Ducrotova
teorija argumentacije obravnavala jezikovne členke (kar so nekate-
ri ameriški jezikoslovci skušali dobesedno ponovno odkriti v devet-
desetih) kot posrednike ali prenašalce argumentativne usmeritve. V
86 poznih osemdesetih in devetdesetih letih se je Ducrot začel zanimati
za topoi. Sam uporablja Aristotelov izraz in meni, da je bolj ali manj
zvest njegovi ideji, čeprav obenem priznava, da jo je nekoliko popačil.
Oglejmo si podrobneje to »deformacijo«.
Danes velja skoraj za vsakdanje prepričanje (za poseben topos),
da je za Aristotela topos mesto, kjer najdemo argumente, oddelek ali
področje, kjer je mogoče zlahka najti veliko retoričnih argumentov,
pripravljenih za takojšnjo uporabo – kar je velika zmota. Po Aristo-
telu naj bi namreč obstajali dve vrsti topoi: splošni ali skupni topoi,
primerni, da jih uporabimo povsod in kjerkoli, ne glede na situacijo,
in posebni topoi, ki so v svoji uporabnosti omejeni na različne znano-
sti, področja znanja, strokovnosti, mnenja, razmere itd. Ali, kot pra-
vi Aristotel:
»S posebnimi toposi (eide) mislim na propozicije, ki so posebne glede na
vsak razred, in s splošnimi (koinoi topoi) tiste, ki so vsem enako skupne.«10
9 J. Žmavc, Terencijev animus: analiza pomenskega polja, Keria 4 (2002), 2, 129.
10 Rh. 1358a31–32 1.2.22.
