Page 85 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 85
topoi: črna skrinjica argumentacije 85
menjati mesto(-i) argumenta in sklepa, ne da bi se pri tem bistveno
spremenil pomen:
(3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, ampak vola. (Argument) (3a) Zelo sem
lačen. (Sklep),
bi zlahka spremenili/parafrazirali kot:
(3a) Zelo sem lačen. (Argument) (3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, am-
pak vola. (Sklep).
Ali:
(4b) Ne morem pojesti niti enega piškota več. (Argument) (4a) Sem (več kot) sit!
(Sklep),
bi prav lahko parafrazirali kot:
(4a) Sem (več kot) sit! (Argument) (4b) Ne morem pojesti niti enega piško-
ta več. (Sklep).
Edina razlika med obema verzijama je v tem, da bi sklep »izvir-
ne« verzije lahko vzeli/razumeli kot implikaturo (t. j. implicitno, ne-
izgovorjeno) – s tem bi »izvirna« verzija postala entimem z manjka-
jočo večjo premiso in z manjkajočim sklepom – medtem ko sklepa
obrnjene verzije (verjetno) ne bi mogli razumeti kot implikaturo (ker
vsebuje takšne posebne elemente, kot so »piščanec«, »vol« in »piškot«,
(verjetno) ni dovolj splošna ). Toda vse ostalo, skupaj z utemeljitvijo,
bi lahko ostalo nespremenjeno.
Če že govorimo o entimemih, večjih in manjših premisah, skle-
pih in utemeljitvah, je morda to primerno mesto, da si jih nekoliko
podrobneje ogledamo. In k njim bomo prišli, spet po ovinku, s po-
močjo teorije Oswalda Ducrota o argumentaciji v jezikovnem siste-
mu (TAJ), ki uporablja vse zgoraj omenjene koncepte, a v drugačni
razporeditvi in z drugimi konceptualizacijami.
V prejšnjem poglavju smo že pojasnili izhodiščno tezo TAJ.8 Če
nekoliko povzamemo, bi lahko rekli, da je izhodiščna teza Ducrotove
teorije o argumentaciji v jezikovnem sistemu (TAJ), da so posamezne
argumentativne prvine vsebovane v jeziku kot sistemu. To pomeni, da
jezik kot abstraktna, splošna struktura (kakor ga opredeljuje de Saus-
sure), že sam po sebi poseduje ali vsebuje nek argumentativni poten-
cial, neko argumentativno moč in določene argumentativne usme-
ritve – ne le jezik v dejanju, njegova raba v diskurzu in kot diskurz.
Denimo, obstajajo določene jezikovne strukture, ki diskurzu (restrik-
8 Prim. poglavje Med argumentativnimi vezniki in polifonijo.
menjati mesto(-i) argumenta in sklepa, ne da bi se pri tem bistveno
spremenil pomen:
(3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, ampak vola. (Argument) (3a) Zelo sem
lačen. (Sklep),
bi zlahka spremenili/parafrazirali kot:
(3a) Zelo sem lačen. (Argument) (3b) Lahko bi pojedel ne le piščanca, am-
pak vola. (Sklep).
Ali:
(4b) Ne morem pojesti niti enega piškota več. (Argument) (4a) Sem (več kot) sit!
(Sklep),
bi prav lahko parafrazirali kot:
(4a) Sem (več kot) sit! (Argument) (4b) Ne morem pojesti niti enega piško-
ta več. (Sklep).
Edina razlika med obema verzijama je v tem, da bi sklep »izvir-
ne« verzije lahko vzeli/razumeli kot implikaturo (t. j. implicitno, ne-
izgovorjeno) – s tem bi »izvirna« verzija postala entimem z manjka-
jočo večjo premiso in z manjkajočim sklepom – medtem ko sklepa
obrnjene verzije (verjetno) ne bi mogli razumeti kot implikaturo (ker
vsebuje takšne posebne elemente, kot so »piščanec«, »vol« in »piškot«,
(verjetno) ni dovolj splošna ). Toda vse ostalo, skupaj z utemeljitvijo,
bi lahko ostalo nespremenjeno.
Če že govorimo o entimemih, večjih in manjših premisah, skle-
pih in utemeljitvah, je morda to primerno mesto, da si jih nekoliko
podrobneje ogledamo. In k njim bomo prišli, spet po ovinku, s po-
močjo teorije Oswalda Ducrota o argumentaciji v jezikovnem siste-
mu (TAJ), ki uporablja vse zgoraj omenjene koncepte, a v drugačni
razporeditvi in z drugimi konceptualizacijami.
V prejšnjem poglavju smo že pojasnili izhodiščno tezo TAJ.8 Če
nekoliko povzamemo, bi lahko rekli, da je izhodiščna teza Ducrotove
teorije o argumentaciji v jezikovnem sistemu (TAJ), da so posamezne
argumentativne prvine vsebovane v jeziku kot sistemu. To pomeni, da
jezik kot abstraktna, splošna struktura (kakor ga opredeljuje de Saus-
sure), že sam po sebi poseduje ali vsebuje nek argumentativni poten-
cial, neko argumentativno moč in določene argumentativne usme-
ritve – ne le jezik v dejanju, njegova raba v diskurzu in kot diskurz.
Denimo, obstajajo določene jezikovne strukture, ki diskurzu (restrik-
8 Prim. poglavje Med argumentativnimi vezniki in polifonijo.
