Page 84 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 84
govorniške predvaje
Če se, upoštevajoč to misel, spet vrnemo k Toulminovemu mo-
delu, se lahko vprašamo sledeče: če utemeljitev, kot smo jo formuli-
rali v (2c) ‘Bliže ko nekdo pade nevarnemu mestu, slabše je‘, ostaja
enaka tudi v (6c), kako bi lahko oblikovali zavrnitev (‘Ali to velja za
vse primere?‘)? Zelo težko (ali vsaj sam tako mislim). V Toulmino-
vem izvirnem primeru smo imeli opraviti z domnevno trdnimi dej-
stvi (Harry je britanski državljan, Harry se je rodil na Bermudih) – ni
čudno, da je Toulmin obe izjavi poimenoval kot dejstvo in trditev – v
našem primeru pa se soočamo s povsem hipotetično (kakor tudi su-
bjektivno videno in ocenjeno) situacijo. Če govorimo racion alno (in
objektivno), bi lahko rekli, da je padec na nevarno mesto slaba stvar,
padec v bližino nevarnega mesta pa ni slaba stvar, kar bi lahko dopu-
stilo sledečo zavrnitev:
(2, 6d) Ne, a pogosto se tako zdi (ali občuti). V resničnem življenju padec blizu
nevarnega mesta ne pomeni nič resnega.
Takšna zavrnitev, ki jo spremlja vprašanje: ‘Potem v svoji trditvi
ne morete biti tako neomajni, mar ne?’, bi nas lahko vodila k slede-
čemu kvalifikatorju:
(2, 6e) Ne, le ponavadi se tako zdi/občuti.
84 Toda na tem mestu nastopi zares zapleteno vprašanje, ki nas vodi
nazaj k utemeljitvi, in sicer: ‘Zakaj mislite, da je padec blizu nevarne-
ga mesta slab zgolj zato, ker je blizu nevarnega mesta?’ In tam, kjer bi
Toulmin lahko v svojem primeru ponudil trdno, neizpodbitno dej-
stvo (Utelešeno je v sledeči zakonodaji: …), je vse, kar lahko rečemo
mi, le nekaj takega kot:
(2, 6f) Očitno naš razum predeluje dane podatke na način, da se nam tako zdi/
da tako občutimo.
Kaj je ta »tako« in iz česa natanko so sestavljeni ti procesi, prav-
zaprav ne vemo. Omejuje nas argumentacija, ki jo slišimo, in ne ar-
gumentacija, kot se (domnevno) odvija v naših glavah. In argumen-
tacija, ki jo slišimo, se zdi skalarna, v našem primeru še celo več kot
to: soočeni smo z enim in istim argumentom (2b, 6b), ki dopušča dva
(navidezno) nasprotujoča si sklepa (2a, 6a).
Naj vašo pozornost preusmerim še k drugemu zanimivemu pro-
blemu, ki je povezan z razmerjem med argumenti in sklepi (verjetno
pa tudi z razmerjem med argumentacijo in kognicijo). Če si natanč-
neje ogledate naša primera (3) in (4), boste opazili, da je mogoče za-
Če se, upoštevajoč to misel, spet vrnemo k Toulminovemu mo-
delu, se lahko vprašamo sledeče: če utemeljitev, kot smo jo formuli-
rali v (2c) ‘Bliže ko nekdo pade nevarnemu mestu, slabše je‘, ostaja
enaka tudi v (6c), kako bi lahko oblikovali zavrnitev (‘Ali to velja za
vse primere?‘)? Zelo težko (ali vsaj sam tako mislim). V Toulmino-
vem izvirnem primeru smo imeli opraviti z domnevno trdnimi dej-
stvi (Harry je britanski državljan, Harry se je rodil na Bermudih) – ni
čudno, da je Toulmin obe izjavi poimenoval kot dejstvo in trditev – v
našem primeru pa se soočamo s povsem hipotetično (kakor tudi su-
bjektivno videno in ocenjeno) situacijo. Če govorimo racion alno (in
objektivno), bi lahko rekli, da je padec na nevarno mesto slaba stvar,
padec v bližino nevarnega mesta pa ni slaba stvar, kar bi lahko dopu-
stilo sledečo zavrnitev:
(2, 6d) Ne, a pogosto se tako zdi (ali občuti). V resničnem življenju padec blizu
nevarnega mesta ne pomeni nič resnega.
Takšna zavrnitev, ki jo spremlja vprašanje: ‘Potem v svoji trditvi
ne morete biti tako neomajni, mar ne?’, bi nas lahko vodila k slede-
čemu kvalifikatorju:
(2, 6e) Ne, le ponavadi se tako zdi/občuti.
84 Toda na tem mestu nastopi zares zapleteno vprašanje, ki nas vodi
nazaj k utemeljitvi, in sicer: ‘Zakaj mislite, da je padec blizu nevarne-
ga mesta slab zgolj zato, ker je blizu nevarnega mesta?’ In tam, kjer bi
Toulmin lahko v svojem primeru ponudil trdno, neizpodbitno dej-
stvo (Utelešeno je v sledeči zakonodaji: …), je vse, kar lahko rečemo
mi, le nekaj takega kot:
(2, 6f) Očitno naš razum predeluje dane podatke na način, da se nam tako zdi/
da tako občutimo.
Kaj je ta »tako« in iz česa natanko so sestavljeni ti procesi, prav-
zaprav ne vemo. Omejuje nas argumentacija, ki jo slišimo, in ne ar-
gumentacija, kot se (domnevno) odvija v naših glavah. In argumen-
tacija, ki jo slišimo, se zdi skalarna, v našem primeru še celo več kot
to: soočeni smo z enim in istim argumentom (2b, 6b), ki dopušča dva
(navidezno) nasprotujoča si sklepa (2a, 6a).
Naj vašo pozornost preusmerim še k drugemu zanimivemu pro-
blemu, ki je povezan z razmerjem med argumenti in sklepi (verjetno
pa tudi z razmerjem med argumentacijo in kognicijo). Če si natanč-
neje ogledate naša primera (3) in (4), boste opazili, da je mogoče za-
