Page 80 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 80
govorniške predvaje
Toda, ali to drži? Je res, da človeški razum ne sklepa na tak na-
čin? Oglejmo si nekaj vsakdanjih primerov – tokrat resničnih in ne
izmišljenih kot je Ducrotov primer.
I
Pred nekaj leti smo z družino počitnice preživeli na otoku Visu,
ki je zelo lep in odmaknjen otok v Jadranskem morju. Nekega dne je
mojemu sinu, ki je bil takrat star štiri leta, spodrsnilo na skali, udaril
se je, a ni bilo nič hujšega. Toda moja žena je pripomnila:
(2) Le nekaj centimetrov bolj levo in lahko bi bilo usodno!
Vse, kar je rekla, je bilo povsem hipotetično: sin ni padel ne-
kaj centimetrov bolj levo (kjer je bila v resnici precej nevarna luknja)
in sploh ni bilo usodno; toda zanimivo je, da je bil argument moje
žene o resnosti sinovega padca skalaren. Poskusimo ga rekonstruirati
v skladu s Toulminovim (osnovnim) modelom:
(2a) Trditev (Sklep) Otrok je nevarno padel.
S čim lahko to utemeljite?
(2b) Dejstvo (Argument) Ko bi padel le nekaj centimetrov bolj na levo, bi bilo
to zanj lahko usodno.
80 Kako ste prišli do tega?
(2c) Utemeljitev (Topos) Bliže ko nekdo pade nevarnemu mestu, hujši je pa-
dec.
Povzemimo (še enkrat), kaj se je v resnici zgodilo: otrok je padel.
Dobil je le manjšo modrico. A ker je bila v bližini nevarna luknja v
skali, je bil njegov padec ocenjen kot zelo nevaren in celotna argu-
mentacija je dobila skalarno obliko. Kaj se je dogajalo v glavi moje
žene, ko je izrekla (2) (ali nekaj trenutkov pred tem), ne vem in prav-
zaprav niti ni pomembno: njen argument sem povsem razumel. Se-
veda bi bilo zanimivo vedeti, kako in na kakšen način oblikuje argu-
mente razum, še posebej, kadar gre za argumente te vrste. A ker so (t.
j. kadar so, kar pa ni vedno) oblikovani in predstavljeni kot skalarni,
to povsem zadostuje za njihovo razumevanje, oceno in (potencialno)
akcijo/re-akcijo (če je potrebna).
II
Verjetno se boste tudi sami spomnili podobne izmenjave bodisi
iz vsakdanjega življenja, medijev ali od kod drugod. To niti ni tako
Toda, ali to drži? Je res, da človeški razum ne sklepa na tak na-
čin? Oglejmo si nekaj vsakdanjih primerov – tokrat resničnih in ne
izmišljenih kot je Ducrotov primer.
I
Pred nekaj leti smo z družino počitnice preživeli na otoku Visu,
ki je zelo lep in odmaknjen otok v Jadranskem morju. Nekega dne je
mojemu sinu, ki je bil takrat star štiri leta, spodrsnilo na skali, udaril
se je, a ni bilo nič hujšega. Toda moja žena je pripomnila:
(2) Le nekaj centimetrov bolj levo in lahko bi bilo usodno!
Vse, kar je rekla, je bilo povsem hipotetično: sin ni padel ne-
kaj centimetrov bolj levo (kjer je bila v resnici precej nevarna luknja)
in sploh ni bilo usodno; toda zanimivo je, da je bil argument moje
žene o resnosti sinovega padca skalaren. Poskusimo ga rekonstruirati
v skladu s Toulminovim (osnovnim) modelom:
(2a) Trditev (Sklep) Otrok je nevarno padel.
S čim lahko to utemeljite?
(2b) Dejstvo (Argument) Ko bi padel le nekaj centimetrov bolj na levo, bi bilo
to zanj lahko usodno.
80 Kako ste prišli do tega?
(2c) Utemeljitev (Topos) Bliže ko nekdo pade nevarnemu mestu, hujši je pa-
dec.
Povzemimo (še enkrat), kaj se je v resnici zgodilo: otrok je padel.
Dobil je le manjšo modrico. A ker je bila v bližini nevarna luknja v
skali, je bil njegov padec ocenjen kot zelo nevaren in celotna argu-
mentacija je dobila skalarno obliko. Kaj se je dogajalo v glavi moje
žene, ko je izrekla (2) (ali nekaj trenutkov pred tem), ne vem in prav-
zaprav niti ni pomembno: njen argument sem povsem razumel. Se-
veda bi bilo zanimivo vedeti, kako in na kakšen način oblikuje argu-
mente razum, še posebej, kadar gre za argumente te vrste. A ker so (t.
j. kadar so, kar pa ni vedno) oblikovani in predstavljeni kot skalarni,
to povsem zadostuje za njihovo razumevanje, oceno in (potencialno)
akcijo/re-akcijo (če je potrebna).
II
Verjetno se boste tudi sami spomnili podobne izmenjave bodisi
iz vsakdanjega življenja, medijev ali od kod drugod. To niti ni tako
