Page 79 - Janja Žmavc, Govorniške predvaje, Digitalna knjižnica, Compendia 3
P. 79
topoi: črna skrinjica argumentacije 79
no večja, a ne nujno) – ki ostaja implicitna ali eksplicitno neizreče-
na, saj jo domnevno delita govoreči in ogovorjeni – utemeljuje pre-
hod od druge premise k sklepu. In če smo povsem pošteni do Toul-
minovega modela argumentacije, moramo dodati, da je njegov »se-
stavljeni vzorec« ali »sestavljeni načrt« argumenta6 – v šestih kora-
kih – konceptualno zelo soroden izpopolnjenemu epihejremu, razvi-
temu in utemeljenemu entimemu, ki naj bi ga vpeljal Aristotelov uče-
nec Teofrast. A temu se bomo podrobneje posvetili nekoliko kasneje.
Nadaljujmo sedaj z Ducrotom. Njegova teza o (topični) skalar-
nosti je v resnici veliko bolj radikalna in avtor svojo zgodbo nadalju-
je takole:
»Vračamo se k isti situaciji. Torej, policija je pravkar dobila informaci-
jo, da je bil jezikoslovec ob pol petih v svojem hotelu. Tedaj je do polici-
stov nenadoma prišlo še več informacij, po katerih jezikoslovec pravza-
prav ni bil v svojem hotelu, temveč še veliko dlje od kraja umora, recimo,
da je obiskal grad izven mesta, na podeželju. S tem, ko je rekel, »Ob pol
petih je bil v svojem hotelu«, bi policist lahko k temu, kar je pravkar re-
kel, kot popravek dodal, »Pravzaprav je celo obiskal grad«. Mislim, da bi
policist res utegnil uporabiti ‘celo‘, zato da bi popravil prvi del informa-
cije. Spomnite se sedaj mojega opisa ‘celo‘. Trdim, da ‘celo‘ povezuje dva
argumenta, ki prehajata k skupnemu sklepu, pri čemer je drugi argu-
ment predstavljen kot močnejši od prvega. Tako je ‘Bil je na gradu‘ moč-
nejši argument za sklep (‘Ni kriv‘) kot ‘Bil je v hotelu‘. Zakaj je močnej-
ši? Če je močnejši argument, je to zato, ker se topos, ki ga je uporabljal
policist, ni glasil, Kadar osebe ni na nekem kraju, tam ne more ničesar storiti,
temveč raje, Dlje ko je oseba oddaljena od nekega kraja, manj možnosti obstaja,
da bi tam kaj storila. S tem, ko je bil jezikoslovec v stvarnem času na gra-
du, je bilo tako še manj možnosti, da bi storil umor, kot če bi bil v hote-
lu /vsi poudarki I. Ž. Ž./.«7
To je ena od Ducrotovih tez, ki je še vedno tarča nenehnih po-
skusov, da bi jo ovrgli. In to celo bolj kot njegova in Anscombrova te-
orija o polifoniji v jeziku kot sistemu, ki je končno dobila nekaj ve-
ljave (čeprav več med jezikoslovci kot med teoretiki argumentacije).
Običajni očitek njegovi predstavitveni tezi o skalarnosti v govoru in
na katerega sem moral tudi sam večkrat odgovoriti, je: »To je povsem
umetno. Človeški razum nikakor ne sklepa na tak način.« (Proti)-ar-
gumentov nasprotniki sicer niso predstavili.
6 S. Toulmin, n. d., 101–104.
7 O. Ducrot, n. d., 160.
no večja, a ne nujno) – ki ostaja implicitna ali eksplicitno neizreče-
na, saj jo domnevno delita govoreči in ogovorjeni – utemeljuje pre-
hod od druge premise k sklepu. In če smo povsem pošteni do Toul-
minovega modela argumentacije, moramo dodati, da je njegov »se-
stavljeni vzorec« ali »sestavljeni načrt« argumenta6 – v šestih kora-
kih – konceptualno zelo soroden izpopolnjenemu epihejremu, razvi-
temu in utemeljenemu entimemu, ki naj bi ga vpeljal Aristotelov uče-
nec Teofrast. A temu se bomo podrobneje posvetili nekoliko kasneje.
Nadaljujmo sedaj z Ducrotom. Njegova teza o (topični) skalar-
nosti je v resnici veliko bolj radikalna in avtor svojo zgodbo nadalju-
je takole:
»Vračamo se k isti situaciji. Torej, policija je pravkar dobila informaci-
jo, da je bil jezikoslovec ob pol petih v svojem hotelu. Tedaj je do polici-
stov nenadoma prišlo še več informacij, po katerih jezikoslovec pravza-
prav ni bil v svojem hotelu, temveč še veliko dlje od kraja umora, recimo,
da je obiskal grad izven mesta, na podeželju. S tem, ko je rekel, »Ob pol
petih je bil v svojem hotelu«, bi policist lahko k temu, kar je pravkar re-
kel, kot popravek dodal, »Pravzaprav je celo obiskal grad«. Mislim, da bi
policist res utegnil uporabiti ‘celo‘, zato da bi popravil prvi del informa-
cije. Spomnite se sedaj mojega opisa ‘celo‘. Trdim, da ‘celo‘ povezuje dva
argumenta, ki prehajata k skupnemu sklepu, pri čemer je drugi argu-
ment predstavljen kot močnejši od prvega. Tako je ‘Bil je na gradu‘ moč-
nejši argument za sklep (‘Ni kriv‘) kot ‘Bil je v hotelu‘. Zakaj je močnej-
ši? Če je močnejši argument, je to zato, ker se topos, ki ga je uporabljal
policist, ni glasil, Kadar osebe ni na nekem kraju, tam ne more ničesar storiti,
temveč raje, Dlje ko je oseba oddaljena od nekega kraja, manj možnosti obstaja,
da bi tam kaj storila. S tem, ko je bil jezikoslovec v stvarnem času na gra-
du, je bilo tako še manj možnosti, da bi storil umor, kot če bi bil v hote-
lu /vsi poudarki I. Ž. Ž./.«7
To je ena od Ducrotovih tez, ki je še vedno tarča nenehnih po-
skusov, da bi jo ovrgli. In to celo bolj kot njegova in Anscombrova te-
orija o polifoniji v jeziku kot sistemu, ki je končno dobila nekaj ve-
ljave (čeprav več med jezikoslovci kot med teoretiki argumentacije).
Običajni očitek njegovi predstavitveni tezi o skalarnosti v govoru in
na katerega sem moral tudi sam večkrat odgovoriti, je: »To je povsem
umetno. Človeški razum nikakor ne sklepa na tak način.« (Proti)-ar-
gumentov nasprotniki sicer niso predstavili.
6 S. Toulmin, n. d., 101–104.
7 O. Ducrot, n. d., 160.
