Page 57 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 57
modeli: nekateri primerjalni vidiki kurikuluma
državljanske vzgoje
Vendar pa lahko na podlagi množice virov (kot so uradni sistemsko-šol-
ski dokumenti, raziskovalna poročila, primerjalne študije kot npr. tu-
kaj citirana Himmelmannova primerjava) ugotovimo, da je praktično
v vseh primerih državljanska vzgoja glede na kompetence, ki jih »proi-
zvaja«, definirana s trojno funkcijo, ki kaže na to, da se praviloma povsod
skušajo izogniti »politizaciji«. Državljanska vzgoja je potemtakem de-
finirana glede na to, da razvija znanje, spretnosti in vrednote (slednji ter-
min včasih zamenja »razumevanje«, drugič »drža« ipd.). Tako je tudi
v Veliki Britaniji ali natančneje v Združenem kraljestvu (Anglija in Wa-
les), kjer v nasprotju z ZDA velja, da je državljanska vzgoja od l. 1999 tudi
formalno, z odločitvijo parlamenta, enotna in kot taka del nacionalnega
kurikuluma. Angleški kurikulum je lahko zanimiv tudi zato, ker vsebu-
je določene poudarke »praktičnih spretnosti«, poleg tega, da omogoča
duhovni, moralni, družbeni in kulturni razvoj:
»[p]riučevanje v mišljenjski spretnosti, finančni sposobnosti, ekonomski
zmožnosti, spretnosti v zvezi z delom ter vzgojo za sonaravni razvoj so dru-
gi povezani vidiki kurikuluma. Lahko torej zabeležimo, da angleška drža-
vljanska vzgoja zaobsega ne samo etične, moralne ali ‚politične‘ teme, ampak
tudi relevantne družbene, gospodarske in finančne vidike življenja« (Him-
melmann, 2004: 2).
V Angliji poteka od uvedbe obveznega kurikuluma državljanske
vzgoje tudi longitudinalna raziskava (CELS), ki v zelo kompleksnem
smislu spremlja razvoj koncepta državljanske vzgoje, učinke pouka ipd.
Kljub omenjenemu izogibanju »politizaciji« pa so raziskovalci poroči-
lo, izdano jeseni l. 2010, pospremili z naslednjo opombo na nepaginira-
ni začetni strani:
»[t]o raziskovalno poročilo je bilo naročeno, preden je nova vlada Združe-
nega kraljestva nastopila svojo funkcijo 11. maja 2010. Glede na to vsebina
morda ne odseva sedanje vladne politike in se torej nanaša samo na Oddelek
za otroke, šole in družine (DCSF), ki ga je zdaj zamenjal Oddelek za eduka-
cijo (DFE). Stališča, izražena v poročilu, pripadajo avtorjem in niso nujno
enaka stališčem Oddelka za edukacijo« (Keating, A., et al., 2010).
Zadevno zelo zanimivo in podrobno raziskovalno poročilo, ki ga tu
ne moremo širše obravnavati, kaže na to, da je po kakšnem desetletju iz-
kušenj v Angliji prišlo do ugotovljivega rezultata. Izkazalo se je predvsem
to, da so mladi ljudje »bolj sprejemljivi za pozitivne drže in namene za
državljansko in politično participacijo« (Keating, A., et al., 2010: 58).
V Nemčiji je politična konstrukcija zvezne države podlaga temu, da
federacija sploh nima skupnega kurikuluma, kakršnega ima Anglija (ali,
če hočete, tudi Slovenija), nima pa tudi niti prostovoljnih priporočil, ka-
državljanske vzgoje
Vendar pa lahko na podlagi množice virov (kot so uradni sistemsko-šol-
ski dokumenti, raziskovalna poročila, primerjalne študije kot npr. tu-
kaj citirana Himmelmannova primerjava) ugotovimo, da je praktično
v vseh primerih državljanska vzgoja glede na kompetence, ki jih »proi-
zvaja«, definirana s trojno funkcijo, ki kaže na to, da se praviloma povsod
skušajo izogniti »politizaciji«. Državljanska vzgoja je potemtakem de-
finirana glede na to, da razvija znanje, spretnosti in vrednote (slednji ter-
min včasih zamenja »razumevanje«, drugič »drža« ipd.). Tako je tudi
v Veliki Britaniji ali natančneje v Združenem kraljestvu (Anglija in Wa-
les), kjer v nasprotju z ZDA velja, da je državljanska vzgoja od l. 1999 tudi
formalno, z odločitvijo parlamenta, enotna in kot taka del nacionalnega
kurikuluma. Angleški kurikulum je lahko zanimiv tudi zato, ker vsebu-
je določene poudarke »praktičnih spretnosti«, poleg tega, da omogoča
duhovni, moralni, družbeni in kulturni razvoj:
»[p]riučevanje v mišljenjski spretnosti, finančni sposobnosti, ekonomski
zmožnosti, spretnosti v zvezi z delom ter vzgojo za sonaravni razvoj so dru-
gi povezani vidiki kurikuluma. Lahko torej zabeležimo, da angleška drža-
vljanska vzgoja zaobsega ne samo etične, moralne ali ‚politične‘ teme, ampak
tudi relevantne družbene, gospodarske in finančne vidike življenja« (Him-
melmann, 2004: 2).
V Angliji poteka od uvedbe obveznega kurikuluma državljanske
vzgoje tudi longitudinalna raziskava (CELS), ki v zelo kompleksnem
smislu spremlja razvoj koncepta državljanske vzgoje, učinke pouka ipd.
Kljub omenjenemu izogibanju »politizaciji« pa so raziskovalci poroči-
lo, izdano jeseni l. 2010, pospremili z naslednjo opombo na nepaginira-
ni začetni strani:
»[t]o raziskovalno poročilo je bilo naročeno, preden je nova vlada Združe-
nega kraljestva nastopila svojo funkcijo 11. maja 2010. Glede na to vsebina
morda ne odseva sedanje vladne politike in se torej nanaša samo na Oddelek
za otroke, šole in družine (DCSF), ki ga je zdaj zamenjal Oddelek za eduka-
cijo (DFE). Stališča, izražena v poročilu, pripadajo avtorjem in niso nujno
enaka stališčem Oddelka za edukacijo« (Keating, A., et al., 2010).
Zadevno zelo zanimivo in podrobno raziskovalno poročilo, ki ga tu
ne moremo širše obravnavati, kaže na to, da je po kakšnem desetletju iz-
kušenj v Angliji prišlo do ugotovljivega rezultata. Izkazalo se je predvsem
to, da so mladi ljudje »bolj sprejemljivi za pozitivne drže in namene za
državljansko in politično participacijo« (Keating, A., et al., 2010: 58).
V Nemčiji je politična konstrukcija zvezne države podlaga temu, da
federacija sploh nima skupnega kurikuluma, kakršnega ima Anglija (ali,
če hočete, tudi Slovenija), nima pa tudi niti prostovoljnih priporočil, ka-
