Page 154 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 154
Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji
družbene realnosti in je samo oblikovanje tega kurikuluma lahko razlog
za prava družbena gibanja.
Vse evropske države se strinjajo o potrebi vključevanja državljanske
vzgoje v šolski kurikulum. Načini, kako ta kurikulum razvijajo, pa vari-
irajo; prevladujočega pristopa ni, so pa trije glavni pristopi. Državljanska
vzgoja je samostojni predmet (pogosto obvezni), je vključena v konvenci-
onalne predmete (kot so zgodovina, družbene študije, geografija ali filo-
zofija) ali pa je medkurikularna tema. V osnovnem izobraževanju večina
držav nudi državljansko vzgojo kot bodisi integrirano v druge predmete
ali pa kot medkurikularno temo. V srednjem izobraževanju pa ima sko-
raj polovica evropskih dežel poseben predmet za poučevanje državljan-
stva. Državljanska vzgoja ni namenjena samo posredovanju teoretičnega
znanja učencem in dvigu politične pismenosti – v vseh evropskih deže-
lah strinjajo, da je treba razvijati tudi pozitivne državljanske drže in vre-
dnote ter promovirati dejavno participacijo učencev.
Državljanska vzgoja je glede na kompetence definirana s trojno funk-
cijo, ki kaže na to, da se praviloma povsod skušajo izogniti »politizaci-
ji«. Državljanska vzgoja je potemtakem definirana glede na to, da razvi-
ja znanje, spretnosti in vrednote (slednji termin včasih zamenja »razume-
vanje«, drugič »drža« ipd.). V Nemčiji pretežno dominira izraz »Poli-
tische Bildung«, v stroki pogosto govorijo o »Politikdidaktik«. V Nem-
čiji nimajo strahu pred samim terminom politika, kakršnega lahko za-
znamo v Sloveniji. Kurikulumi v Nemčiji vsebujejo štiri poglavitna po-
lja praktičnih naukov: 1. način življenja in oblikovanje družbenih odno-
sov (družina, šola, skupnosti, lokalne oblasti vključno z mediji ...); 2. po-
litični – vladni – demokratični sistem (vključno z zunanjo politiko); 3.
pravo in sodni sistem (človekove pravice, vladavina prava, državna usta-
va, zakon v vsakdanjem življenju, mladina in zakon) ter 4. družbena – tr-
žna – ekonomija, trg dela, poklicno izobraževanje. Kot poglavitni cilj iz-
obraževanja pa izstopa »politična polnoletnost« (politische Mündigke-
it), v katero se vpisujejo pojmi, kot so avtonomija, samouresničevanje, in-
dividualnost. Pregled kaže, da se državljanska vzgoja v globalnem obse-
gu uveljavlja, da ima kljub lokalnim poudarkom več skupnih potez, zla-
sti trojno določeno sestavino državljanske kompetence in naravnanost
k oblikovanju zmožnosti učencev za aktivno participacijo v družbi in v
političnem sistemu.
Temeljni koncepti – patriotizem
V vsakdanji rabi izraz »patriotizem« pomeni »ljubezen do domo-
vine«. V študiji o patriotizmu Stephen Nathanson podaja definicijo, ki
družbene realnosti in je samo oblikovanje tega kurikuluma lahko razlog
za prava družbena gibanja.
Vse evropske države se strinjajo o potrebi vključevanja državljanske
vzgoje v šolski kurikulum. Načini, kako ta kurikulum razvijajo, pa vari-
irajo; prevladujočega pristopa ni, so pa trije glavni pristopi. Državljanska
vzgoja je samostojni predmet (pogosto obvezni), je vključena v konvenci-
onalne predmete (kot so zgodovina, družbene študije, geografija ali filo-
zofija) ali pa je medkurikularna tema. V osnovnem izobraževanju večina
držav nudi državljansko vzgojo kot bodisi integrirano v druge predmete
ali pa kot medkurikularno temo. V srednjem izobraževanju pa ima sko-
raj polovica evropskih dežel poseben predmet za poučevanje državljan-
stva. Državljanska vzgoja ni namenjena samo posredovanju teoretičnega
znanja učencem in dvigu politične pismenosti – v vseh evropskih deže-
lah strinjajo, da je treba razvijati tudi pozitivne državljanske drže in vre-
dnote ter promovirati dejavno participacijo učencev.
Državljanska vzgoja je glede na kompetence definirana s trojno funk-
cijo, ki kaže na to, da se praviloma povsod skušajo izogniti »politizaci-
ji«. Državljanska vzgoja je potemtakem definirana glede na to, da razvi-
ja znanje, spretnosti in vrednote (slednji termin včasih zamenja »razume-
vanje«, drugič »drža« ipd.). V Nemčiji pretežno dominira izraz »Poli-
tische Bildung«, v stroki pogosto govorijo o »Politikdidaktik«. V Nem-
čiji nimajo strahu pred samim terminom politika, kakršnega lahko za-
znamo v Sloveniji. Kurikulumi v Nemčiji vsebujejo štiri poglavitna po-
lja praktičnih naukov: 1. način življenja in oblikovanje družbenih odno-
sov (družina, šola, skupnosti, lokalne oblasti vključno z mediji ...); 2. po-
litični – vladni – demokratični sistem (vključno z zunanjo politiko); 3.
pravo in sodni sistem (človekove pravice, vladavina prava, državna usta-
va, zakon v vsakdanjem življenju, mladina in zakon) ter 4. družbena – tr-
žna – ekonomija, trg dela, poklicno izobraževanje. Kot poglavitni cilj iz-
obraževanja pa izstopa »politična polnoletnost« (politische Mündigke-
it), v katero se vpisujejo pojmi, kot so avtonomija, samouresničevanje, in-
dividualnost. Pregled kaže, da se državljanska vzgoja v globalnem obse-
gu uveljavlja, da ima kljub lokalnim poudarkom več skupnih potez, zla-
sti trojno določeno sestavino državljanske kompetence in naravnanost
k oblikovanju zmožnosti učencev za aktivno participacijo v družbi in v
političnem sistemu.
Temeljni koncepti – patriotizem
V vsakdanji rabi izraz »patriotizem« pomeni »ljubezen do domo-
vine«. V študiji o patriotizmu Stephen Nathanson podaja definicijo, ki
