Page 105 - Marjan Šimenc (ur.), Razvoj državljanske vzgoje v Republiki Sloveniji, Dissertationes 22, Digitalna knjižnica, Pedagoški inštitut 2012
P. 105
analiza učnih načrtov: družba in državljanska
(in domovinska) vzgoja ter etika
če upoštevamo, da je ime predmeta ‚družba‘, hkrati pa je tudi problema-
tično, saj osnovnošolec vsakodnevno prejema od starejših in iz medijev
informacije – ne da bi jih posebej iskal – o burnem dogajanju v družbi in
politiki, predmet družba pa mu po vsem sodeč ne bo kaj prida pomagal
razumeti to dogajanje. Vendar s to ugotovitvijo malce prehitevamo pri-
kaz rezultatov analize, zato pojdimo po vrsti.
V učnem načrtu je sorazmerno močan poudarek na ciljih, ki se veže-
jo na psihologijo (»učenčevo prepoznavanje svojih značilnosti«, »uče-
nje učenja«, »odgovornost do sebe«, »uporaba strategij obvladovanja
čustev«, »reševanje medosebnih in intelektualnih vprašanj«, v poglav-
ju za peti razred še enkrat »uporaba strategij obvladovanja čustev« itd.).
Problematično je, da se tovrstni cilji predstavljajo učitelju kot operativ-
ni cilji tega predmeta. Seveda sodijo procesi, opredeljeni kot »prepozna-
vanje svojih značilnosti«, »učenje učenja«, »odgovornost do sebe« ali
»uporaba strategij obvladovanja čustev«, med splošne vzgojne in oseb-
nostno-razvojne cilje osnovne šole, ki jih le-ta v pedagoškem procesu
dosega dolgoročno. Vendar operativni cilj ni isto kot splošni vzgojni cilj.
Operativni cilj je:
1. konkretni cilj – učni ali/in vzgojni – pedagoške dejavnosti, ki
poteka omejen čas (nekaj šolskih ur);
2. cilj, ki ga dosegamo v tesni povezavi z neko enoto specifične vse-
bine predmeta;
3. cilj, za katerega lahko sproti preverjamo, koliko je dosežen.
Vzemimo zdaj enega od zgoraj omenjenih domnevno ‚operativnih‘
ciljev, cilj, ki je formuliran kot »odgovornost do sebe«. Ni dvoma, da to
v resnici nikakor ni operativni cilj. Zanj ne velja, kar je zgoraj pripisano
»operativnim ciljem«, kajti:
- ni mogoče v nekaj šolskih urah razviti učenčevo »odgovornost
do sebe« (tudi če kljub nejasnosti te formulacije, ki v resnici zah-
teva izjemno zahtevno interpretacijo na ravni filozofske etike, na-
tanko vemo, kaj naj bi to bilo);
- to je kvečjemu zelo splošen vzgojni cilj šole, ne pa operativni cilj,
ki bi izhajal iz specifične vsebine predmeta družba, tj. iz spoznava-
nja zgradbe in delovanja človeških družb in demokracije ter mesta
posameznika v njih;
- ni mogoče sproti preverjati, koliko je ta cilj dosežen.
V novem (in starem)2 učnem načrtu za predmet družba so se torej med
operativne cilje vrinili zapisi splošnih vzgojnih in osebnostno-razvojnih
2 Od tu dalje v glavnem govorimo o novem učnem načrtu, razen takrat, ko je stari načrt izrecno ome-
njen.
(in domovinska) vzgoja ter etika
če upoštevamo, da je ime predmeta ‚družba‘, hkrati pa je tudi problema-
tično, saj osnovnošolec vsakodnevno prejema od starejših in iz medijev
informacije – ne da bi jih posebej iskal – o burnem dogajanju v družbi in
politiki, predmet družba pa mu po vsem sodeč ne bo kaj prida pomagal
razumeti to dogajanje. Vendar s to ugotovitvijo malce prehitevamo pri-
kaz rezultatov analize, zato pojdimo po vrsti.
V učnem načrtu je sorazmerno močan poudarek na ciljih, ki se veže-
jo na psihologijo (»učenčevo prepoznavanje svojih značilnosti«, »uče-
nje učenja«, »odgovornost do sebe«, »uporaba strategij obvladovanja
čustev«, »reševanje medosebnih in intelektualnih vprašanj«, v poglav-
ju za peti razred še enkrat »uporaba strategij obvladovanja čustev« itd.).
Problematično je, da se tovrstni cilji predstavljajo učitelju kot operativ-
ni cilji tega predmeta. Seveda sodijo procesi, opredeljeni kot »prepozna-
vanje svojih značilnosti«, »učenje učenja«, »odgovornost do sebe« ali
»uporaba strategij obvladovanja čustev«, med splošne vzgojne in oseb-
nostno-razvojne cilje osnovne šole, ki jih le-ta v pedagoškem procesu
dosega dolgoročno. Vendar operativni cilj ni isto kot splošni vzgojni cilj.
Operativni cilj je:
1. konkretni cilj – učni ali/in vzgojni – pedagoške dejavnosti, ki
poteka omejen čas (nekaj šolskih ur);
2. cilj, ki ga dosegamo v tesni povezavi z neko enoto specifične vse-
bine predmeta;
3. cilj, za katerega lahko sproti preverjamo, koliko je dosežen.
Vzemimo zdaj enega od zgoraj omenjenih domnevno ‚operativnih‘
ciljev, cilj, ki je formuliran kot »odgovornost do sebe«. Ni dvoma, da to
v resnici nikakor ni operativni cilj. Zanj ne velja, kar je zgoraj pripisano
»operativnim ciljem«, kajti:
- ni mogoče v nekaj šolskih urah razviti učenčevo »odgovornost
do sebe« (tudi če kljub nejasnosti te formulacije, ki v resnici zah-
teva izjemno zahtevno interpretacijo na ravni filozofske etike, na-
tanko vemo, kaj naj bi to bilo);
- to je kvečjemu zelo splošen vzgojni cilj šole, ne pa operativni cilj,
ki bi izhajal iz specifične vsebine predmeta družba, tj. iz spoznava-
nja zgradbe in delovanja človeških družb in demokracije ter mesta
posameznika v njih;
- ni mogoče sproti preverjati, koliko je ta cilj dosežen.
V novem (in starem)2 učnem načrtu za predmet družba so se torej med
operativne cilje vrinili zapisi splošnih vzgojnih in osebnostno-razvojnih
2 Od tu dalje v glavnem govorimo o novem učnem načrtu, razen takrat, ko je stari načrt izrecno ome-
njen.
